Pogum

Knjiga Pogum, drugi del trilogije o nekemičnih zasvojenostih (prvi del, Umirjenost, je izšel leta 2013, zadnji del, Modrost, je še v nastajanju), govori o tem, kako se da preseči pogubne posledice travme. Razne zasvojenosti, kemične ali nekemične, namreč le prekrivajo globljo bolečino. Ko od njih uspešno abstiniramo, se odstre zgodba o travmi, ki je bila vir stalnega ponavljanja simptomov. Travmatizirana oseba je namreč ujeta v svoj zasebni, temni svet in doživlja svoje življenje kot niz ponavljanj travmatičnih dogodkov. Njeno življenje počasi, nevidno drsi v vedno hujšo tesnobo, depresivnost, preobčutljivost in strah pred ljudmi ter hkrati neskončno nepotešeno hlepenje po varni navezanosti, v kateri bi si odpočila in si zacelila rane. Spomini na travmo ostanejo zapisani v njenih telesnih občutkih in čustvenih stanjih. Da bi ozdravela, mora razumeti, kaj se ji je zgodilo, a to še ni dovolj. Podoživeti mora vsa boleča čustva in spomine, da bi jih končno lahko odložila.
Da bi bralca popeljali skozi proces okrevanja, se v knjigi Pogum izmenjujeta dve pripovedi: razumska razlaga psihoterapevtke in čustveno podoživljanje spominov na spolno zlorabo v družini, kot jih je zapisala njena klientka Mija. Zgodbi se proti koncu sestavita v eno, tako kot se mora zaceliti tudi Mijina duševnost.
Mijina zgodba pa ni edinstvena, temveč je zapisana z namenom, da daje glas mnogoštevilnim žrtvam zlorab. V Sloveniji naj bi bila po uradnih podatkih spolno zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. To se dogaja, tako kot v Mijinem primeru, tudi v navidezno povsem urejenih in uspešnih slovenskih družinah.