Polka s peščenih bankin

Kako danes pisati, da bo bralca zgodba pritegnila, hkrati pa mu bo rabila kot (dobrodošel) izziv za prepoznavanje literarnovednih izhodišč in premišljevanje o litararnohermenevtičnih razmerjih v verigi avtor – pripovedovalec – lik – bralec..., je vprašanje, ki seveda ni od včeraj.Romaneskni prvenec Anje Radaljac ostaja že s svojima zasnovo in zgradbo zavezan novodobni tradiciji tovrstnih spraševanj, vendar jih hkrati že vzame v ozir in nanje odgovori z ironizacijo in   banalizacijo na piedestal postavljenih literarnih vprašanj.Že v uvodnem odstavku nam je predstavljena Sofija, študentka primerjalne književnosti in osrednja romaneskna protagonistka, ki se na vse kriplje trudi „uloviti besede v kletke“, iz katerih naj bi nekoč nastal romaneskni vrt.Kljub Sofijini nerealizirani ambiciji po izrekanju večnih resnic, ki nikoli ne najdejo idejne, kaj šele besedilne forme, je tu najprej jezikovno mojstrenje in iskanje polnovrednih stavkov, nato zgodba o  trohnjenju neke ljubezenske zveze in počasnem začenjanju nove.Na prvi pogled preprosto, a na literarnem terenu vse prej kot to: njen novi srčni izbranec Feliks je prav tako kot Sofija oseba, ki najbrž preveč bere in predvsem kar naprej piše, zato se poreklo  njune vse tesnejše zveze zasidra v nezanesljivi vmesni prostor med doživetim in izmišljenim, ki se proti koncu romana vse bolj širi in osvabaja od bralca.Da je preplet obeh svetov še toliko bolj zavozlan in pripovedni tok še manj predvidljiv, se v roman s pomočjo njegove druge pripovedne linije vpletejo osebe iz zadnjih treh s kresnikom nagrajenih romanov, ki jih ravno prebira Sofija.Radaljac pri podajanju druge linije radikalno poudari parodično, ironično in groteskno dimenzijo dogajanja, ki v klopčiču prepoznavnih slovenskih literarnih likov doseže že skoraj montypythonovske razsežnosti.Bralcu ne preostane drugega, kot da se naleze čustvene raztresenosti glavne junakinje in prepusti vodstvu nedorečenega pripovedovalca, tako, da mu na koncu v rokah ne ostane dosti oprijemljivega, zato pa toliko več ustvarjalne svobode pri tem, po kakšnem ključu bo dogodke razvrščal v kategorije – med tiste, ki so se res „zgodili“, in med tiste domišljijske – ter si tako ustvaril lasten pripovedni svet.