Posmrtni spomini Brása Cubasa

Joaquim Maria Machado de Assis (1839-1908) se je rodil in umrl v Riu de Janeiru. Mulat, potomec sužnjev je bil genialni samouk, ki je se je na literarno pot podal kot tiskarski vajenec in se povzpel do najeminentnejšega  pisatelja konca 19. stoletja ter nekaj let pred smrtjo soustanovil in predsedoval brazilski Akademiji za umetnost in literaturo.

NA ZALOGI
99 kos
Akcijska cena 16,74 € Redna cena 18,00 €

S pisanjem je začel kot novinar in kritik, kmalu je začel objavljati poezijo in dramska dela (zlasti komedije), zaslovel pa z izjemnim opusom kratkih zgodb, prežetih z ironijo in humorjem (v slovenščini je na voljo izbor Katje Zakrajšek z naslovom Dušeslovec in druge zgodbe, 2012).
Na pragu štiridesetih, potem ko sta mu je zdravje dodobra načela epilepsija in opešan vid, je napisal svoja najvidnejša romaneskna dela. Z romani Posmrtni spomini Brása Cubasa (1881) Quinacas Borba (1891) in Dom Casmurro (1899) je šele v 20. stoletju vzbudil izjemno zanimanje in občudovanje mnogih pisateljev in intelektualcev (Anatole France, Bloom, Fuentes, Saramago, Sonntag), ki so njegovo ime iz anonimnosti ponesli izven meja Brazilije.

Citat iz spremne besede:

(…) Posmrtni spomini Brása Cubasa niso filozofski roman, čeprav v številnih poglavjih zbere niz biserov modrosti in literarne citate, pripisane prijatelju Brásu, ki preprosto opazuje, kako njegovo življenje polzi med povsem zemeljskimi opravki privilegiranega prebivalca družbe, ki mu ni treba služiti kruha, pač pa je roman sam po sebi predvsem prava baročna pripovedna mašinerija. (…)

Machado ne piše zato, da bi zgolj premišljeval o metafizičnih, ontoloških, etičnih ali teleoloških preudarkih, ampak predvsem zato, da bi se soočil s narativnimi problemi, iskal rešitve in pripovedne strategije, ki bi mu pomagale razviti in peljati zgodbo. (…)

(...)

Machado je pripovedoval svoje zgodbe, da bi eksperimentiral z žanri, raztegoval in drobil orodja glasu pripovedovalca, se ves čas vpletal v odnos, ki v 19. stoletju obstaja med tistim, ki piše, in tistim, ki bere, ter tako akt branja spremenil v poglavitni del pisanja, ga opremil s komentarji o pisanju in se ves čas vračal nazaj, da bi nekatera poglavja ponovno napisal, poustvaril ter skušal rešiti marsikateri probleme naracije, medtem ko se za njegove like zdi, da sledijo tej ali drugi literarni smeri.

(...)

(…) Drži, Machado je bil najnaprednejši dedič Cervantesa v Latinski Ameriki – to zagotavlja Fuentes – v stoletju, v katerem so se tisti, ki se jim je uspelo rešiti z grmade romantike, naposled zavili v robati plašč naturalizma in revščino mnogokrat spremenili v nekakšno tropsko folkloro. A najplodnejši dialog mulata Joaquima je tisti z Lawrenceom Sternom ter Xavierjem de Mestrejem , kar ga vsekakor postavlja tudi za dediča Rabelaisa.

7%
POPUST
Akcijska cena 16,74 € Redna cena 18,00 €
Posmrtni spomini Brása Cubasa

Joaquim Maria Machado de Assis (1839-1908) se je rodil in umrl v Riu de Janeiru. Mulat, potomec sužnjev je bil genialni samouk, ki je se je na literarno pot podal kot tiskarski vajenec in se povzpel do najeminentnejšega  pisatelja konca 19. stoletja ter nekaj let pred smrtjo soustanovil in predsedoval brazilski Akademiji za umetnost in literaturo.

Akcijska cena 16,74 € Redna cena 18,00 €
Založba: LUD Šerpa
Avtor: Machado de Assis
EAN koda: 9789616699624
Leto izdaje: 2018
Št. strani: 287
Širina (mm): 134
Višina (mm): 207
Debelina (mm): 20
Teža: 298 g
Vezava: Mehka

Kategorija produkta

S pisanjem je začel kot novinar in kritik, kmalu je začel objavljati poezijo in dramska dela (zlasti komedije), zaslovel pa z izjemnim opusom kratkih zgodb, prežetih z ironijo in humorjem (v slovenščini je na voljo izbor Katje Zakrajšek z naslovom Dušeslovec in druge zgodbe, 2012).
Na pragu štiridesetih, potem ko sta mu je zdravje dodobra načela epilepsija in opešan vid, je napisal svoja najvidnejša romaneskna dela. Z romani Posmrtni spomini Brása Cubasa (1881) Quinacas Borba (1891) in Dom Casmurro (1899) je šele v 20. stoletju vzbudil izjemno zanimanje in občudovanje mnogih pisateljev in intelektualcev (Anatole France, Bloom, Fuentes, Saramago, Sonntag), ki so njegovo ime iz anonimnosti ponesli izven meja Brazilije.

Citat iz spremne besede:

(…) Posmrtni spomini Brása Cubasa niso filozofski roman, čeprav v številnih poglavjih zbere niz biserov modrosti in literarne citate, pripisane prijatelju Brásu, ki preprosto opazuje, kako njegovo življenje polzi med povsem zemeljskimi opravki privilegiranega prebivalca družbe, ki mu ni treba služiti kruha, pač pa je roman sam po sebi predvsem prava baročna pripovedna mašinerija. (…)

Machado ne piše zato, da bi zgolj premišljeval o metafizičnih, ontoloških, etičnih ali teleoloških preudarkih, ampak predvsem zato, da bi se soočil s narativnimi problemi, iskal rešitve in pripovedne strategije, ki bi mu pomagale razviti in peljati zgodbo. (…)

(...)

Machado je pripovedoval svoje zgodbe, da bi eksperimentiral z žanri, raztegoval in drobil orodja glasu pripovedovalca, se ves čas vpletal v odnos, ki v 19. stoletju obstaja med tistim, ki piše, in tistim, ki bere, ter tako akt branja spremenil v poglavitni del pisanja, ga opremil s komentarji o pisanju in se ves čas vračal nazaj, da bi nekatera poglavja ponovno napisal, poustvaril ter skušal rešiti marsikateri probleme naracije, medtem ko se za njegove like zdi, da sledijo tej ali drugi literarni smeri.

(...)

(…) Drži, Machado je bil najnaprednejši dedič Cervantesa v Latinski Ameriki – to zagotavlja Fuentes – v stoletju, v katerem so se tisti, ki se jim je uspelo rešiti z grmade romantike, naposled zavili v robati plašč naturalizma in revščino mnogokrat spremenili v nekakšno tropsko folkloro. A najplodnejši dialog mulata Joaquima je tisti z Lawrenceom Sternom ter Xavierjem de Mestrejem , kar ga vsekakor postavlja tudi za dediča Rabelaisa.

Prikaži celoten opis
Napišite vaše lastno mnenje
Komentirajo lahko samo registrirani uporabniki. Prosimo, da se prijavite, oziroma se registrirate
Slava Yurthev Copyright