Pričakovanja

Avtorica v romanu odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi, splavu – temah, ki so danes še vedno tabuizirane. V središču pisanja je ženska, njene družbene vloge, predvsem pa njeno telo, ki je do konca razgaljeno in postavljeno na ogled skupaj z občutki osamljenosti, praznine in krivde.

Ko se intimnost razleti na koščke

Klinika za reprodukcijo. Že ime vzbuja ob prvem obisku negotove občutke, celo strah. Sledijo neprijetni pregledi, operacija, preverjanje stanja v jajčnikih, bolj in manj invazivne metode, izvidi krvnih preiskav in diagnoza: idiopatska oziroma nepojasnjena neplodnost.

Odlomek iz knjige

/…/ – Si še kaj razmišljala o umetni? vpraša čez nekaj časa. Ustavim se in ga pogledam. V roki držim par njegovih nogavic. – Pravzaprav ne, rečem. O umetni oploditvi sva se pogovarjala, še preden sva šla na kliniko, in takrat sem mu rekla, da zame to ne pride v poštev, da raje nimam otrok, a tedaj sem bila še polna upanja, da nama bo vendarle uspelo. – Ne morem it na umetno, rečem. – Zakaj ne? Še sama sedem na posteljo, med perilo, in skušam najti besede, s katerimi bi mu lahko razložila. Nekoč me je nekdo vprašal, ali so po mojem mnenju otroci, ki so spočeti v epruveti, enaki kot otroci, ki so spočeti naravno. Takrat sem se vprašanju čudila, itak, da so enaki, vsi so otroci, nekaj takega sem odgovorila, in danes ne mislim nič drugače, a vendar se mi zdi ideja, da bi šla sama v to, odbijajoča. – Rada bi, da se zgodi naravno, rečem in šele takrat opazim, da ima Primož na srajci še vedno pripeto papirnato rožo; cvetni listi so se povesili, kot bi oveneli /…/

Odločitvi za oploditev z biomedicinsko pomočjo sledijo goltanje hormonov, prebiranje o neplodnosti (težave z zanositvijo ima po podatkih na spletu vsak šesti par v Evropi), ponavljanje postopkov, upanje in pričakovanje (Nekaterim uspe!), nenehno opazovanje samega sebe in ̶ krvavenje. Boleče razočaranje prisili Jano in Primoža, da si ponovno zastavita vprašanje: Ali res morava skozi vse to?

V temo, hlad in tišino, ki prevevajo zgodbo v romanu Pričakovanje, pa vedno znova vstopajo tudi svetloba, narava in umetnost, ki omilijo težo življenja.

Anja Mugerli (1984) je pisateljica in lektorica.

Leta 2010 je diplomirala iz slovenistike na Univerzi v Novi Gorici, leta 2015 pa magistrirala iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Fakulteti za humanistične študije na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s pisanjem proze in dramatike ter organiziranjem in moderiranjem literarnih dogodkov.

Leta 2015 je izšel njen prvenec – zbirka kratke proze Zeleni fotelj, leta 2017 pa roman Spovin (oba Litera, Maribor). Pri Cankarjevi založbi je konec leta 2020 izšla zbirka sedmih kratkih zgodb Čebelja družina. Zgodbe objavlja tudi v vseh pomembnejših slovenskih literarnih revijah, nekatere so prevedene v srbski, hrvaški, makedonski in litovski jezik.

Za svoja dela je prejela več nagrad, večkrat so bila tudi v najožjem izboru za nagrade (nominacija zgodbe Zeleni fotelj za najboljšo zgodbo na natečaju revije Sodobnost in Društva slovenskih pisateljev; leta 2012 je bila med finalisti festivala mladinske literature Urška; leta 2015 nominacija zbirke Zeleni fotelj za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu). Velik uspeh mlade pisateljice pa je evropska literarna nagrada za leto 2021 (EUPL) za delo Čebelja družina.