Privid Aleksandra Wolfa

»Od vseh mojih spominov, od vseh neštetih občutkov v mojem življenju je bil najbolj mučen spomin na edini umor, ki sem ga naredil.« ‒ Tako se začne Privid Aleksandra Wolfa Gajta Gazdanova (1903-1971), klasika ruske literature 20. stoletja.

Trideseta leta, Pariz, kot tetiva napeta fabula, eksistencialistična razmišljanja o umoru in netrivialna ljubezenska zgodba: »Ljubezen do nje je zahtevala stalen ustvarjalni napor.« Kratek roman. Za eno noč? Za veliko noči. Z njim greš v posteljo spet in spet in spet.

Gajtó Gazdánov (1903‒1971), ruski emigrantski pisatelj osetskega rodu, je slovenskim bralcem popolnoma neznan. To je razumljivo, saj so ga tudi sami Rusi in svet zares odkrili šele dvajset, trideset let po njegovi smrti, torej razmeroma nedavno.

Kot pisatelj je debitiral leta 1929 z romanom Večer pri Claire, ki je bil deležen zelo dobrih odzivov v emigrantskih krogih, hvalil pa ga ja tudi M. Gorki.

Gazdanova so imeli poleg Nabokova za najbolj nadarjenega pisatelja njegove generacije. Vsega skupaj je napisal devet romanov, med katerimi sta bila najuspešnejša Vrnitev Bude (1949) in Privid Aleksandra Wolfa (1947), ki je bil že leta 1950 preveden v angleščino, po njem pa so kmalu posneli film.

Ena največjih odlik Gazdanova je, da zna s težko ulovljivo magijo besed pričarati nepozabno ozračje rusko-francoskega Pariza dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, v katerem, kot se zdi, v ozadju ves čas zveni tango: ruski tango v Parizu.