Proso: Dediščina zlatih zrn

Generalna skupščina OZN je leto 2023 razglasila za Mednarodno leto prosa. 

Proso je odporno žito, ki pomaga blažiti lakoto v svetu in je že večkrat v zgodovinskem razvoju človeku omogočilo preživetje. Je zdravo in pomembno živilo za prehranitev naraščajočega števila svetovnega prebivalstva ter hkrati omogoča inovativna iskanja novih jedi in sodobnih obrokov.

Recepti za jedi iz prosene moke in kaše pomenijo izziv za nove ustvarjalnosti po meri našega sodobnega življenja, vendar z bogatimi izhodišči v prehranski dediščini. V knjigi so zbrani temeljni recepti za izbrane jedi, ki sta jih ustvarili človekovo znanje in delo, povezano s prizadevanjem za pridelavo in uporabo prosa.

Poleg tega je proso pomembno za prehranitev naraščajočega števila svetovnega prebivalstva, posega na področje spreminjanja prehranskih sistemov in pomaga pri ohranjanju biotske različnosti. 

Proso sodi med žita, ki jih uvrščamo med pomembna, daleč v zgodovinski razvoj segajoča živila. Ta sooblikujejo prehransko dediščino lokalnih in regionalnih kultur, kot pomembna izhodišča za inovativna iskanja novih jedi in obrokov.

Proso, ki je bilo ena izmed prvih udomačenih rastlin, je že več tisočletij najbolj tradicionalno živilo v podsaharski Afriki in Aziji. Lahko govorimo o tradicionalnem živilu za več kot pol milijarde ljudi v kar 130 državah tega dela sveta. Nekateri viri navajajo podatek, da so proso kot živilo uporabljali na Kitajskem že pred 10.000 leti, torej pred pridelovanjem riža. To je povezano s poimenovanjem prosa kitajsko žito. Na nekaterih območjih Afrike je proso še danes osnovno prehransko žito, v Indiji ga še vedno uporabljajo za kruh in proizvodnjo alkoholne pijače, ki je podobna pivu. Proso, kot zahodnoazijsko divje žito, se je širilo čez Rusijo proti zahodu in severozahodu Evrope, podobno kot ječmen in oves. 

Vsi ti podatki potrjujejo dejstvo, da sodi proso, ob ječmenu, ajdi in pšenici, med gojene rastline oz. žita, ki so bila še najmanj pred približno 250 leti temelj prehrane v srednji, južni Evropi in vzhodnem Sredozemlju.

Proso predstavlja v slovenskem kulturnem prostoru pomembno sestavino več tisočletnega razvoja poljedelstva. Arheologi so z izkopavanji odkrili tudi zoglenela prosena zrnja iz prazgodovinskega in antičnega obdobja. Med najstarejšimi pričevanji so bili najdeni ostanki na območju nekdanjih kolišč na Ljubljanskem barju.

V drugi polovici 17. stoletja omenja proso Janez Vajkard Valvasor, in sicer kot hrano kmetov. Tako npr. navaja za grad Medija podatek, da proso dobro obrodi in mu tudi vrabci več ne delajo škode. Vse do 20. stoletja je proso veljalo za hrano revnih. Najbolj uporabljana v prehrani je bila prosena kaša oz. oluščena prosena zrnja. Najbolj razširjena jed je bila mlečna kaša.