Šamanke

Avtorica poudarja, da žensko šamanstvo temelji na intuitivni povezanosti z naravnimi cikli, telesno modrostjo, reproduktivno energijo ter zmožnostjo prehajanja med vidnim in nevidnim svetom. S pestrimi primeri iz mayevske civilizacije, sibirskih plemen, Severne Amerike ter afriških tradicij nazorno dokazuje, da ženske niso bile le stranske opazovalke, temveč osrednje zdravilke, vizionarke in varuhinje naravnega ravnovesja.

Starodavne zdravilske obrede prepleta s spoznanji sodobne nevroznanosti in psihologije in opozarja na nujnost obuditve ženskega načela. Knjiga je navdihujoč vodnik za prepoznavanje lastne intuicije, razvijanje sočutja ter celostno povezovanje z duhovnim svetom narave, zato je neprecenljiva za vse, ki si želijo vzpostaviti globlji stik s starodavno modrostjo, naravo, svojo prvobitno močjo ter zmožnostjo samozdravljenja.

Iz knjige:
»Ob babičini negi ter ob delu dona Andrésa in doñe Talín sem neposredno spoznala učinkovitost šamanskega zdravljenja. Del njihovega uspeha je temeljil na poznavanju zelišč in drugih rastlin, vendar je bilo v ozadju še nekaj več. Šamansko zdravljenje se opira tudi na moč bolnikove vere v zdravilca in proces zdravljenja. Kot vsi zdravilci tudi šamani uporabljajo upanje, sugestijo, pričakovanje ter obrede, ki sprožijo močan učinek placeba. Poimenovali so ga »notranji zdravnik«, izhaja pa iz neposredne povezave med pozitivnimi čustvi in telesno biokemijo. Šaman obnovi bolnikovo čustveno in duhovno ravnovesje in tako okrepi njegove samozdravilne sposobnosti.«
Najstarejši znani šamanski skeletni ostanki pripadajo ženski in tudi prvi znani lončarki. Ni izdelovala gospodinjskih pripomočkov, temveč talismane ali nekakšne figurice, morda za obrede in duhovno zdravljenje.

Odlomek iz knjige:
»Bilo je leta 1999 v severni Mongoliji. Manjša skupina šamanov se je z vajenci in pomočniki zbrala okoli balvanov na gozdnatem vrhu nedaleč od Ulan Batorja. Balvani so bili svetišča prednikov, imenovana ovoo, in z njih so se dvigale palice in drogovi z modrimi trakovi, ki so plapolali v vetru. Šamani so nosili pernata pokrivala, platnene maske s pletenim robom, dolga oblačila, okrašena z drobnimi zvončki, zvitimi vrvmi in cingljajočimi ključi, ter visoke usnjene škornje. Vsi so imeli tamburine, bronasta ogledala in dolge svilene trakove, prepletene in zavezane v bičem podobne snope, imenovane gariin ongon oziroma »ročne ikone«.
Ko sem skupaj z množico zbranih opazovalcev spremljala dogajanje, so se šamani priklonili štirim nebesnim smerem in z lesenimi žlicami, zaznamovanimi z devetimi zarezami, zajemali fermentirano kobilje mleko iz sklede. Mleko so vrgli v zrak, molili in darovali zaščitnim duhovom neba, zemlje in vode. Nato so pomočili prste v kozarce vodke in popršili alkohol v vsako smer. Med obredom so popevali in igrali na ustne harfe. Šamanka po imenu Bayar Odun je začela udarjati po bobnu ter vzpostavila ritem, ki je spominjal na konjski kas. Kmalu so se ji pridružili tudi drugi.«

O avtorici:
Barbara Tedlock, ph.d., je bila vnukinja babice in zeliščarke ljudstva Odžibve. Kičevski Maji so jo v gvatemalskm višavju izučili in iniciirali v šamanko. Bila je zaslužna profesorica antropologije na univerzi SUNY Buffalo in raziskovalna sodelavka na School of American Research v Santa Feju v Novi Mehiki. Dolga leta je z možem Dennisom Tedlockom sourejala revijo The American Anthropologist. Je avtorica številnih esejev in štirih knjig: The Beautiful and the Dangerous: Encounters with the Zuni Indians; Dreaming: Anthropological and Psychological Interpretations; Time and the Highland Maya ter Teachings from the American Earth: Indian Religion and Philosophy (skupaj z Dennisom Tedlockom). Njena priznanja zajemajo raziskovalno nagrado SUNY za raziskave med majevskimi in mongolskimi šamani leta 2002 ter štipendije National Endowment for the Humanities, National Institutes of Health in Centra za študij svetovnih religij na Univerzi Harvard. Prejela je tudi štipendije skladov Mellon in Fulbright, rezidenčno štipendijo Weatherhead na School of American Research ter višje raziskovalne štipendije Ameriškega sveta učenih društev (American Council of Learned Societies) in Inštituta za napredni študij (Institute for Advanced Study) v Princetonu.