Smeh z gora

Kako se je potemtakem v tako grob prostor vrinil humor? Iz ljudskega prepričanja, da je nad tisoč metri prostor svobode, torej tudi osvoboditve od življenjske resnobnosti? Iz obešenjaškega, kurentovskega značaja prebivalcev južne strani Alp? Morda pa je humor planinske pripovedi pripisati sorodstvu z žanrom lovskih/ribiških zgodb?

Dušan Škodic, pisec zabavnih planinskih prigod Smeh z gora bralce spomni na čas avtobusnih voženj do izhodišč, srečanj z obmejnimi graničarji ali iskanji družic na planinskih portalih. Dobršen del zbirke pa vseeno obravnava klasične planinske prigode in nezgode v planinskih kočah, ob nežnih srečanjih in prigodah z gorniškimi »poznavalci«. Zgodbo dopolnjujejo odlične ilustracije Milana Plužareva.

"Z izjemo posamezne pripovedi, kjer vzbuja smeh že situacija sama, se v knjigi smejemo značajskim lastnostim protagonistov (njihovi naivnosti, zmedenosti, pristranskosti, iznajdljivosti) in načinu, kako so ljudje, situacije in dogodki popisani: s podobami, ki jih pripišemo avtorjevi izvirnosti, potem ko smo se zastonj trudili najti tuje zglede.

Avtor ne paberkuje po življenju, ki bi bilo smešno že samo po sebi, ampak najde priložnost za humorno distancirano perspektivo na svet tudi tam, kjer na prvi pogled ni dosti zabavnega; táko piščevo sposobnost posebej cenijo zahtevnejši bralci. Tule naj le po domače zaokrožim svoje bralsko doživetje: Škodič res zna dobro pisati. In še nasmejati povrhu." - Miran Hladnik, literarni zgodovinar