Smisel in revolt

"V svoji knjigi se zavzemam za koncepcijo celostnega družbenega menedžmenta in principa ekvifinalnosti, saj rigidna ozvezdja idej, ki jih ustvarjajo kapitalska razmerja, onemogočajo kreativne preboje v polju družbenega.Ta logika je pripeljala do kulturne industrije in medijskih simulacij, na katere opozarja že Baudrillard – kar je rezultat človekove odtujitve in fantomske identifikacije z reprezentanti kapitalske dominacije."

Če je smiselnost in intencionalnost osnovna lastnost zavesti, po Husserlu, in če „eksistenca prehaja esenco“, po Sartru, zavest podeljuje in odvzema smisel svetu izven nje. Zavest pa deluje v določenih družbeno-produkcijskih pogojih, ki olajšujejo ali otežujejo človekovo samorealizacijo. Že Karl Marx je privedel nekakšno hierarhijo človekovih potreb, ki gredo od zadovoljevanja osnovnih bioloških potreb do samoaktualizacijskih – in je tako nakazal Maslowo hierarhično lestvico potreb. Izpostavil pa je – v Nemški ideologiji, v Bedi filozofije, v Kapitalu – problem človekove alienacije in parcializacije v kapitalistični družbi, ki je posledica arbitrarnih akumulacij kapitala, na osnovi produkcijskih sredstev, ki so sad izkoriščanja cenene delovne sile, ki ji vedno grozi „rezervna armada delovne sile“. Po Marxu so krize neizbežna lastnost kapitalizma, ker se s širjenjem trgov slednjič zmanjšuje možnost njihovega izkoriščanja.

Veliki apologet kapitalizma, nobelovec August Friedrich von Hayek je menil, da je samo-urejajoči se tržni red, ki je sad spontanosti in zasledovanja diametralno nasprotujočih si ciljev, pogoj človekove svobode in povečevanja bogastva narodov. Nedotakljiv mit o zasebni lastnini, pa ni odvezan produkcijskih načel določene družbe, saj produkcijske baza določa družbeno nadstavbo, ne narobe, po Marxu.

A logika kapitalizma in Sayevega zakona, da ponudba ustvarja svoje povpraševanje (podmena, ki jo je ovrgel že ekonomist Keynes) se je izkazala za uničujočo, že dvajset let po padcu t.i. „socialističnih sistemov“, ki jih buržoazna ideologija označuje za totalitarne, pri tem pa pozablja, da je totalitarna logika produkcijskih razmerij pogoj kapitalistične demokracije, ki je formalna, ne vsebinska demokracija.

V svoji knjigi Smisel in revolt sem opozoril na na Laclaujevo koncepcijo radikalne demokracije, ki z množenjem virov prostorov družbene artikulacije in s širitvijo demokracije na področje ekonomije vzpostavlja pogoje za resnično demokracijo, ki pa jo kapitalizem ne omogoča. V kapitalizmu so vedno ljudje, ki posedujejo vire, in lahko upravljajo z družbeno resničnostjo, in ljudje, ki ne posedujejo ničesar, ali le omejen nabor veščin, za zasedanje nižje rangiranih produkcijskih mest. Tako se srhljive razkorake v plačilnih razredih opravičuje z meritokracijo. Če pa gledamo družbo kot bolj plosko organizacijo, in na njo apliciramo teorije organizacije, se zavemo, da je pogoj participacije v določenem produkcijskem sitemu tudi človekova identifikacija z organizacijo-družbo.

Kapitalizem je kultura ignorance in piramidalen način organizacije produkcijskih subjektov. Ker desnica ne sme vedeti, kaj dela levica, prihaja do navzkrižnih interesov in alineacije. Ustvariti moramo nerepresivno civilizacijo, kot je nakazal Marcuse v Erosu in civilizaciji, ki bo zmanjšala razkorak med Erosom in Tanathosom v prid slednjega. Vpričo naraščajočega totalitarizma industrijske družbe, po Marcuseju in panopticizma ter ustvarjanja kulture „krotkih teles“, po Foucaultu, je potrebno prevrednotiti vrednote buržoazno-militantnega kapitalizma in postaviti radikalno družbeno alternativo, ki se zavzema za večjo recipročnost družbenih subjektov, upoštevaje njihovo individualnost in raznolikost.

Svoboda in recipročnost sta v negativni korelaciji samo pod represivnim načelom resničnosti, v ne-represivni civilizaciji pa plemenitita druga drugo. Svet in družba ni nekaj, ker je prek božanskih in posvetnih avtoritet dano od vekomaj za vekomaj, ampak je v nenehnem porajanju – in tu klije možnost za revolt, ki je po Camusu edini, ki lahko da človekovemu minljivemu življenju veličino in dostojanstvo. Svoboda je izkustvo med avtonomijo in identiteto.Tomaž Janežič