Imel sem to srečo, da sem roman Igorja dobil med prvimi in moram reči, da sem ga v dveh dneh prebral. Pripovedno in stilsko je izviren in unikaten, zanimiv in enovit – ima samosvoj avtorski pečat.
SPRAVA NA ČEBINOVI SKALI je roman o času, ki bo še dolgo razjedal potomce tistih, ki so bili rablji in žrtve vojne in povojne morije. Igor Gošte je s svoji unikatno pripovedjo, ki se ne upira na pravopisno suhoparnost, ampak pripovedno in doživljajsko realnost malih ljudi, ki v 'noriji' revolucionarnega časa druge svetovne vojne vidijo svoje priložnosti in brez slabe vesti sledijo direktivam, drugi skušajo preživeti, večina pa ostati zvesti in ohraniti človečnost ne glede na posledice. Vojna in dogodki po njej jih zaznamujejo za vse življenje. Spomini in povezave se prepletajo. Z njimi se spreminja čas in tudi ljudje.
V romanu najdejo oboje in še več. Pisatelj v samosvojem slogu in razumevajočem in berljivem stilu podaja zgodbo, ki poveže več likov, več usod in jih popelje v čas, ki jih neizprosno preizkuša; pokaže se kdo in kaj so.
Na Čebinovi skali se dogajajo čudeži. Gregor povede Lizo tja, kjer je kot otrok gledal s pečine in raziskoval okolico, zdaj se pred obema kaže skupna prihodnost.
Vojna, ki jo je začel Adolf, drugega Adolfa spreminja v Dolfija. Nesrečnež je prisiljen postati Adolfov vojak. Njegova usoda ga pahne v Hrastnik, kjer postane tragični lik osrednje zgodbe, ki razkrije 'zveste junake revolucije' kot grobarje, a se najdejo tudi 'izdajalci', ki imajo srce in dušo.
Zgodba se zapleta in odpleta; znanci, sorodstva in liki se povezujejo skozi usode, čas in pogovore - spomini na vojno in žrtve pa počasi bledijo, a nikoli ne zbledijo … Čebinova skala pa še vedno straži Kisovško dolino, kjer se je sprava mladega roda spontano zgodila, medtem ko je na državnem in svetovnem nivoju še vedno ni, kot da med malimi ljudmi vlada globoko razumevanje med velikimi pa zeva ogromen prepad. Nauk: Glej s srcem in videl boš – srce!
Bravo Igor!
Kot človek in kot pisatelj, ki je v zadnjih letih in desetletjih ne zgolj napisal nekaj svojih del, pač pa prebral ogromno literature najrazličnejših slovenskih in svetovnih avtorjev, si danes ne morem kaj, da ne bi nekaj besed namenil tudi knjižnemu delu, ki mi je pred kratkim krajšalo in tudi polepšalo dneve.
Nekaj dni nazaj sem imel namreč priložnost prebrati najnovejše literarno delo pisatelja Igorja Gošteta. Gre za roman, imenovan 'Sprava na Čebinovi skali'. Najprej naj omenim, da Igorja poznam že mnoga leta, saj sva bila svoj čas sodelavca na lokalni televiziji; pa tudi nasploh, izven poslovnega konteksta, sva že dlje časa prijatelja. To je bil eden od razlogov, da sem želel roman sploh prebrati, vendar pa še zdaleč ni bil edini. Drugi, precej pomembnejši razlog, je bila seveda tematika, ki si jo je Igor izbral. Bil pa je še tretji razlog: namreč, da je do sedaj napisal nedvomno najbolj obsežen roman.
Zato sem se z zanimanjem lotil branja. Ker Igorja kot rečeno poznam, do neke mere vem, kako razmišlja, kakšni so njegovi pogledi na svet, kakšno je njegovo življenje in kakšen je njegov stil pisanja: prebral sem namreč praktično že vsa preostala dela, ki jih je napisal v zadnjih letih, natančneje v dveh desetletjih.
Že po nekaj straneh prvega poglavja knjige sem bil nadvse presenečen, seveda pozitivno, saj sem takoj začutil, da je sedaj, po tolikih delih – ki so vsa vredna branja – ustvaril eno svojih najkakovostnejših knjižnih del. V primerjavi s svojimi prejšnjimi objavljenimi knjigami je v romanu 'Sprava na Čebinovi skali' vse tisto, kar lahko označimo zgolj kot nadgradnjo njegove domišljije in načina izražanja. Z branjem romana, ki ima nekaj nad dvesto strani, sem tako končal v samo dveh dneh.
Ne gre le za tematiko in vsebino, ki obravnavata slovenski svet – natančneje Zasavje, ki leži v osrčju Slovenije – pred, med in po drugi svetovni vojni; roman ponuja mnogo več. Igor v zgodbi spletno prepleta usode petih najpomembnejših družin (ob podrobnem branju lahko razberemo, da je rodbin v zgodbi pravzaprav še mnogo več), njihove želje, upe, ljubezni, poznanstva, cilje. Ključno vlogo v romanu igrajo medsebojni odnosi, ponujena nam je najbolj osnovna humanistika, ki je v težkih časih, kot je denimo vojna, ali čas takoj po njej, ljudem še kako pomembna. Knjiga ni črno bela stvaritev, kakor bi lahko bralec pričakoval, ampak je večplastna; srečamo se tako s pozitivnimi osebami kakor z negativnimi, na obeh straneh velikega konflikta, poleg tega pa spoznamo tudi, kakšne so posledice po vojni. Lokacijsko nas včasih prestavi tudi izven slovenskih okvirjev, popelje nas denimo v Berlin in za kratek čas tudi na fronto v Sovjetski zvezi, načeloma pa ostaja zvest malemu slovenskemu človeku, v tem primeru zasavskemu človeku, tistemu, ki je tako neusmiljeno vpet v vojno vihro na obeh straneh. Ponuja se ideja, da je sprava med sprtima stranema nujna, sploh še zato, ker zgodba romana seže čisto v sedanjost, do današnjih dni, in se dotakne najožjih potomcev družin, katerih interesi so si bili v vojni močno navzkriž.
Roman tako ni zgolj zgodba o vojni, ampak nas popelje čez desetletja povojne Jugoslavije do samostojne republike Slovenije, v življenje zasavskih družin in seveda posameznikov, do simbolične in moralne sprave, ki se zgodi na Čebinovi skali, tisti skali, ki tako ponosno stoji sredi majhnega zasavskega kraja, imenovanega Kisovec. Dobrodošla zgodba o ljudeh, ki so ljubili, upali ter pomagali vsem tistim, ki so potrebovali pomoč sočloveka.
Ko enkrat bralec vzame knjigo v roke, je kakor uročen; na vsak način želi priti do konca, ker ga mamijo usode premnogih likov, ker ga nenazadnje mami tudi razplet, ki se nam na koncu veličastno ponudi.
Igor Gošte je z romanom 'Sprava na Čebinovi skali' ponovno dokazal, da mu pisanje še zdaleč ni tuje, na novo pa je pokazal, da se je kot pisatelj, ki obravnava izredno obsežno in občutljivo tematiko, sprehodil daleč naprej.
