Štorjice od straha

"Ko še ni bilo televizije niti elektrike, smo ob večerih poslušali pravljice in prigode. Ne le otroci, tudi odrasli. Med prigodami so najbolj vžigale strašljivke. Največ sem jih že v otroštvu slišala od mamine botre Antonije Jerman iz Labora. Tonca jih je znala pripovedovati tako, da je poslušalcu zastajal dih in se mu je ježila koža. Na pravih mestih je utišala ali odebelila glas in tako stopnjevala grozo. Ko je bilo najbolj napeto, je nekoliko pomolčala, nato pa rekla: 'Ma da van poven, kaj je...'," se v uvodu h knjigi spominja avtorica Nelda štok Vojska.

Istrska pisateljica, diplomirana sociologinja iz Marezig pri Kopru, izpod katere spretnega peresa nastajajo pesmi in proza za otroke in odrasle: pravljice, povedke, igrivi učbeniki, prigode, črtice, igrice, humoreske, satire, spomini. In odkriva ljudsko izročilo slovenske Istre.

V knjižni obliki je doslej izšlo 16 njenih del, tri knjige so bile ponatisnjene, več jih je bilo nagrajenih. Štorjice od straha se dotikajo tistih skritih, tabuiziranih tem, o katerih prebivalci Istre govorijo po tiho, le ob posebnih trenutkih in le ljudem, ki jim zaupajo. Še pred nekaj desetletji so številni raziskovalci na take zgodbe gledali s posmehom in jih videli kot očiten dokaz vraževerja, ki kaže na zaostalost istrskega podeželja. Danes pa je jasno, da so te in njim podobne zgodbe pomemben dokument, ki nam razkriva svojevrstne razlagalne modele sveta.

Lahko jih imenujemo tradicionalne, mitološke ali magične razlage, ki ne izključujejo racionalno-logičnih interpretatitvnih modelov, temveč z njimi soobstajajo, pojasnjuje recenzentka Uršula Lipovec Čebron.

Tako v lično ilustrirani knjigi slikarke Nejke Selišnik beremo o štroligah, štrigah in štigonih, o volkodlakih, zlodejih, spakah, celo mrličih, duhovih in smrti. Napisane so tudi v narečju, narečni izrazi so pojasnjeni. Avtorica s temi dragocenimi pričevanji ravna občutljivo, saj ohranja narečni govor, vsebino pričevanja pa tudi ohranja skoraj nespremenjeno.

Te zgodbe od straha so pomembne, ker razkrivajo tudi mnoge druge meridiane istrskega tkiva. Zgodbe govorijo o družbenih odnosih, o ekonomskih in političnih dimenzijah istrskega vsakdanjika, o odnosu do religije in do duhovnih, poslednjih vprašanj. Treba jih je torej brati kot serijo večplastnih, "šifriranih" sporočil. Če teh "šifer" ne razumemo in se nam zdijo tuje, nam to kaže na šibkost lastne imaginacije, na obubožanost našega simbolnega sveta, ki nam ne nudi pravih orodij, s katerimi bi si sporočila zgodb lahko udomačili, jih prevedli v nam razumljiv jezik, sklene recenzentka. Lea Kalc Furlanič