Svetilnik - mehka vezava

Prizna, da je zašel v življenju v globine alkohola in v višine napihnjenega ega, s privoljenjem soproge Ester ponovi, kako ga je prebudila v sožitje in iskrenost, in opiše tudi svoje pobiranje s političnega parketa.

''Po dinamičnih življenjskih preizkušnjah, škodljivih vplivih okolja, prirojenih lastnostih, padcih in psihofizičnih poškodbah sem imel dve alternativi: da se vdam v usodo, vse izgubim in se ugonobim, ali se pričnem pobirati in izboljševati. Izbral sem drugo pot, zato sem še med vami, srečen kot še nikoli poprej.'' 
- Marko Pavliha 

Kot deček se je predstavljal kot Mato Lita, se prekucnil z lesenega konjiča in si razbil čelo, pri šestih letih se je povzpel na Triglav, pisal pesmice in proste spise, preživel ugriz podgane in napad vešče in pobegnil od doma. Našla ga je ljubezen njegovega življenja, v vojnih razmerah je opravil doktorat, častnega je doživel pri 60 letih. Po daljšem postopku se je rešil alkoholizma, prebolel opekline političnega bruseljskega ognjenega krsta in še kakšno operacijo za povrh … Skratka, ni mu bilo dolgčas, niti ljudem v njegovi bližini.

''Če je pasti normalno, je zopet vstati fenomenalno – in v tem je vsa razlika med bolj ali manj uspešnimi in srečnimi ljudmi.'' 
- Marko Pavliha

Marko Pavliha, iz katerega tudi v živih nastopih prekipeva od iskrive razgledanosti, nas v knjigi spomni na staro hinduistično reklo, ki ga zapiše: ''Kakršen um, takšna oseba. In um, ki se zrcali v njegovih vešče izpeljanih besedah, odlikujejo kremenita dejanja; z njimi bo gotovo svetla opora marsikomu v teh viharnih časih. To je Svetilnik.''

In zanj, kot pravi, je najpomembnejši svetilnik od vseh vedno ljubezen.

Pohvale knjige:

''Resnica je, da je v tej knjigi Marko Pavliha kar presenetljivo boleče samoizpoveden. Ter zaljubljen v svojo 'madono', kot pravi ljubezenski lirik.''
- Tone Partljič

Citati iz knjige:
Moj ego je sedaj kot tartuf, globoko zakopan v istrsko zemljo, brez kakršne koli želje, da ga izkoplje izurjena svinja ali pasja mrcina, čeprav bi rad s svojim okusom in vonjem razveselil še kakšnega gurmana. Če kdo dvomi o resničnosti besed, da kar človeka ne ubije, ga krepi, zagotovo velja izkustvena ugotovitev, da je zaceljena duša na mestu brazgotine odpornejša.

Ego me spominja na ročno svetilko, na kateri je mogoče uravnavati moč svetlobe. Najbolj nam sveti med odraščanjem in vse do srednjih let ali še pozneje, ko jo usmerjamo zlasti nase med iskanjem sebe, svojih poti in idealnega prostora pod svobodnim soncem. Če zmoremo duhovno dozoreti, njen sij postopoma zmanjšujemo, dokler ga več ne potrebujemo, saj se sami zadosti svetimo.

V nasprotju s telesom in psiho človek duhovno ne more zboleti, kajti duhovnost je pravzaprav zavest. Najboljše doktorate naj bi bilo mogoče pojasniti na hrbtni strani vizitke. Kdor išče, običajno najde, možnosti je neskončno veliko, božanski zven pa je le en: harmonija Celote.

O avtorju:

Marko Pavliha pravi zase, da je najraje človek, zaljubljeni soprog, ponosni oče hčerke in sina, knjigoljub, pisec, pravnik, učitelj in raziskovalec.

Prof. dr. Marko Pavliha je sicer mednarodno priznani pravni strokovnjak, esejist in redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerzi v Ljubljani. Preizkusil se je tudi v gospodarstvu in politiki, oboje je zavestno zapustil. 

Leta 2023 je prejel častni doktorat na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti. Med njegovimi nagradami izstopata še naziv Pravnik leta ter Zlata plaketa Univerze v Ljubljani. 

Prištevajo ga med najbolj vidne slovenke pravnike, je član več uglednih mednarodnih inštitucij, tudi Galilejeve komisije, ki premošča prepad med znanostjo in duhovnostjo. Napisal je že blizu 50 knjig ter na stotine člankov. Živi v Novi vasi nad Dragonjo, ima odraslo hčer, pravnico Gajo Ano in sina Benjamina, ki živi v Dubaju. Ob soprogi Ester mu dela družbo tudi toy pudelj Shaun.