Svoboda kot najsubtilnejši prisilni jopič

Avtor dokazuje, kako sta lahko Althusserjev pojem ideologije in Lacanov pojem diskurza izjemno močni orodji za analizo družbene realnosti. Postavljena v skupen kontekst, se vzajemno osvetljujeta in tvorita plodno teoretsko platformo, na podlagi katere je moč misliti družbene pojave ter razpoznavati pomembne premike v družbenopolitičnem polju. Ti premiki gredo vselej skupaj s premiki v subjektivnosti.

Obravnava te problematike Levačiću tako omogoča premislek različnih tipov ideološke subjektivnosti, tj. različnih načinov, kako ideologija vpne posameznika v svojo mrežo, kar je ključno za razumevanje družbene realnosti in časa, v katerem živimo. Za slednjega je značilna odprtost in nedoločenost družbenega simbolnega prostora, razgaljenje nosilcev avtoritete in figur gospostva ter specifična oblika (prisilne) svobode, ki so je deležni subjekti. 

Tovrstna osvoboditev je zgolj pretanjen način, kako ideologija zagrabi posameznika in ga vpne v kapitalistični sistem. Pri tem odigra ključno vlogo blagovna forma. Slednja med drugim omogoči, da se mistifikacija preseli z ravni odnosov med ljudmi na raven odnosov med rečmi, v blagovno sfero. Poblagovljenje naposled zajame tudi odnose med ljudmi in jih potisne v nove oblike fetišizma oziroma ekshibicionizma, kar se kaže tako na ravni subjekta in intersubjektivnosti kot na ravni figur gospostva.

Sodobna, na kapitalizmu temelječa družba torej ni prosta iluzij in ideologij, mistifikacija (v prehodu iz tradicionalne družbene strukture) ni preprosto izginila, temveč se je objektivirala, premestila v blagovni univerzum, ki pa vzvratno določa tudi obliko posameznikove svobode (spremeni jo v svobodo na trgu) in intersubjektivnih razmerij.  Ta ideologija in tiranija svobode se še krepi z novimi načini ter sferami tega izkoriščanja v poznem kapitalizmu in digitalni dobi.

Marko Levačić stopa na filozofsko sceno z objavo svoje prve monografije. Ukvarja se s teorijami, ki tematizirajo  prepletenost subjektivnosti in kulture, družbe, politike.