Tehno Treš

V zbirkah Tehno in Treš Ana Pepelnik razgrinja svoje pesniško mojstrstvo – tako v krajših, fragmentiranih verzih kot v drznih predelavah klasičnih oblik, kot sta sestina ali sonet. A tudi ko poseže po ustaljeni pesniški formi, jo preobrazi, izzove in prilagodi lastnemu pesniškemu toku. V Trešu se denimo soneti prelevijo v domišljene prizore pogovora s stvarmi, sanjsko logiko in bizarno nežnost, medtem ko v Tehnu pesmi z odpiranjem neba in brisanjem pik nasprotujejo dokončnosti in izginjanju bližnjih.

Poezija Ane Pepelnik je igriva in eksistencialna hkrati. Skozi ritem, ki v Trešu pogosto spominja na otroške pesmi, izštevanke ali uspavanke, se prelivajo barvni odtenki razpoloženj, od melanholije do skoraj črnega humorja. V pesmi »ne riba« denimo avtorica z veliko občutljivostjo in lucidnostjo reinterpretira znani ničejanski motiv brezna, ki nas pogleda nazaj – a namesto da bi se ustrašila, se vanj potopi, v njem prepozna sol, bolečino in svojo temeljno človeško snov.

Raziskovanje časa je eden osrednjih motivov obeh zbirk: po eni strani pesnica prikazuje ujetost v čas žalovanja in tesnobe, ko se besede zataknejo v grlu, po drugi strani pa poezija deluje kot sredstvo upora zoper minljivost in tok časa. Branje teh verzov tako postane dejanje zaustavitve, pozornosti, vstopanja v drugačen prostor – prostor besede, ki se upira končnosti.

O avtorici

Ana Pepelnik je ena najprepoznavnejših pesniških glasov sodobne slovenske literature. Njena poezija se odlikuje po izraziti ritmičnosti, igrivi eksperimentaciji z jezikom ter čustveni in bivanjski globini. Skozi leta ustvarjanja je razvila prepoznaven slog, ki hkrati vznemirja in tolaži, odpira prostor za bralčevo soudeleženost. Poleg Tehna in Treša so med njenimi pomembnimi deli še zbirke to se ne pove in V drevo, v katerih še izraziteje raziskuje notranji prostor jezika in tišine.