Ti povem še eno zgodbo?

Št. strani: 388

Vezava: Mehka

Ob nakupu tega izdelka prejmete 1,40 € EUR za Vaš naslednji nakup.

Registrirajte se in zbirajte točke zvestobe, ki jih lahko unovčite že pri vašem naslednjem nakupu.

Demián, junak knjige Ti povem zgodbo?, po petnajstih letih spet obišče psihoterapevta Bajsija, ki mu je v mladosti pomagal prebroditi življenjske težave.

Tokrat je pred novim razpotjem. Njegov zakon se je sesul, žulijo pa ga tudi druge skrbi. Bajsi mu s pripovedovanjem zgodb znova odpira oči in pomaga do spoznanja, da se tudi za najhujše življenjske zagate najdeta rešitev in upanje za nov začetek.

Iz knjige:

Nekoč je živela gosenica, ki se je zaljubila v cvet. Seveda je bila to nemogoča ljubezen, ampak cveta ni nameravala zapeljati ali hoditi z njim, niti govoriti mu ni hotela o ljubezni.

Sanjala je le o tem, da bi prišla do njega in mu dala poljub.

En sam poljub.

Vsako jutro in vsako popoldne je gosenica gledala svojega ljubega, ki je bil čedalje višji, čedalje bolj oddaljen. Vsako noč se ji je sanjalo, da je končno prišla do njega in ga poljubila.

Nekega dne je mala gosenica sklenila, da tako ne gre več naprej, da ne more vsako noč sanjati o cvetu in ničesar storiti, da bi sanje uresničila.

Pogumno je oznanila prijateljem, hroščem, mravljam in deževnikom, da bo splezala po steblu cveta in ga poljubila.

Vsi so se strinjali, da se ji je zmešalo, in večina jo je poskusila odvrniti od tega, a vse zaman.

Gosenica se je splazila do stebla in začela plezati po njem. Plezala je vse jutro in vse popoldne, in ko je sonce zašlo, je bila hudo izčrpana. "Oklenila se bom stebla in tako prenočila", si je mislila, "jutri pa bom zlezla naprej.

Danes sem že bliže kot včeraj," je pomislila, čeprav je preplezala le 10 centimetrov, cvet pa je bil visok več kot poldrugi meter.

Najhuje pa je bilo to, da je med spanjem njeno spolzko, vlažno telo zdrsnilo po steblu navzdol in se je naslednje jutro zbudila tam, kjer je prejšnji dan začela svoj vzpon.

Pogledala je gor in si rekla, da se bo pač morala dvojno potruditi in se zvečer bolje oprijeti. Vendar jo dobri nameni niso pripeljali nikamor.

Vsak dan je plezala in vsako noč zdrsnila nazaj na tla.

Ampak vsako noč je, medtem ko je nevede drsela navzdol, še vedno sanjala o poljubu, ki si ga je želela. Prijatelji so jo nagovarjali, naj opusti sanje ali vsaj sanja kaj drugega, ona pa se je upravičeno zagovarjala, češ da sanj v spanju ne more spremeniti, če pa bi se sanjam kar odrekla, ne bi bila več ona sama.

Tako je šlo naprej še nekaj dni, potem pa, neke noči ... Neke noči se je gosenici tako živo sanjalo o roži, da so se njene sanje spremenile v krila in naslednje jutro se je zbudila kot metulj, vzletela je k cvetu in ga poljubila.

Argentinec Jorge Bucay (1949) je z obiskom in pogovori po Sloveniji očaral tudi naše bralce, ki so se lahko na lastne oči in ušesa prepričali, da je pisatelj in psihoterapevt zelo poseben in prisrčen mož, ki poskuša živeti tako, kakor svetuje v knjigah in predavanjih.

Prikaži celoten opis