Tišina

John Cage (1912–1992) je imel jeseni leta 1949 v Artist's clubu, kjer se je zbirala newjorška boemska umetniška srenja, eno svojih najznamenitejših branj, Predavanje o ničemer, ki je odprlo novo etapo v razvoju njegovega pisanja in skladanja. Provokativen in skrivnosten naslov je privabil širok krog poslušalcev, v glavnem iz občestva v New Yorku delujočih umetnikov. Način, kako je to storil, je njegov nastop v trenutku povzdignil med najpomembnejše umetniške dogodke tistega časa, tekst pa je postal eden pomembnejših manifestov sodobne avantgardne umetnosti. 

Na njegovo delo je močno vplivalo obdobje historičnih avantgard, umetnost dade, Marcel Duchamp, Gertrude Stein in vzhodnjaško učenje, predvsem zenbudizem. Svoje pisanje, ki je v mnogočem sledilo principom, uporabljenim pri pisanju glasbe, je pozneje zbral in objavil v številnih knjigah, najprej v Silence (1961), pozneje v A Year from Monday (1967), Empty words (1979) in drugih.

Pričujoči prevod zapolnjuje eno pomembnejših praznin v predstavljanju njegovega opusa – knjiga Tišina, domišljena kot zbirka tekstov, ki jih je skladatelj napisal za različne priložnosti in revije med poznimi tridesetimi in zgodnjimi šestdesetimi leti 20. stoletja. Knjige pa ne gre razumeti samo kot predstavitve in apologije lastnih estetskih hotenj in kompozicijskih postopkov, temveč tudi kot amalgamiranje različnih umetniških panog, prestopanje meja glasbe in literature, včasih tudi likovne umetnosti. Zdi se, da je Tišina prav toliko diskurz o glasbi kot tudi »čista« poezija.

Cage je bil v osemdesetih letih odmeven tudi v jugoslovanskem kulturnem prostoru, v Beogradu je leta 1981 izšel knjižni izbor iz njegovih del. Pri nas so ga odkrili najprej skladatelji na drugem bienalu sodobne glasbe v Zagrebu leta 1963, kjer je Cage predstavil prav predavanje »Kam gremo? Kaj počnemo?«, vendar so bile reakcije skladateljev, ki so se sicer zapisali modernizmu, izrazito negativne. Zato ne čudi, da najdemo prve Cageve vplive v drugih umetniških panogah – v hepeningih skupine OHO, nato pa v sedemdesetih letih tudi v literarno-glasbeniški skupini NOMENKLATURA, kjer je še posebej pomembno vlogo odigral Bor Turel, eden redkih akademsko izobraženih skladateljev, pri katerem lahko odkrivamo neposredne vplive Cagea, ter nato še znotraj Radia Študent, kjer se po Cageevih formalnih zgledih pripravljata oddaji »Raziskave zvoka« in »Zvok sveta«. V osemdesetih Cage odmeva tudi v pisani besedi – različni prevodi njegovih tekstov so izšli v reviji Glasbena mladina, sledile pa so tudi objave v literarnih revijah (Nova revija, Literatura, Tretji dan). Kot višek seznanja s Cageeom lahko razumemo njegovo gostovanje v Ljubljani leta 1985, kjer je po izvedbi skladbe Glasba za ... in branja teksta Gobe in variacije sledil še pogovor s skladateljem. Iz širšega poljubnega konteksta, se je nato diskusija o Cageu v devetdesetih letih preselila tudi v bolj znanstven, muzikološki diskurz.