Titov sin - mehka vezava

Avtor: Andraž Rožman

Št. strani: 276

Vezava: Mehka

Ob nakupu tega izdelka prejmete 0,93 € EUR za Vaš naslednji nakup.

Registrirajte se in zbirajte točke zvestobe, ki jih lahko unovčite že pri vašem naslednjem nakupu.

Klemen je pisec oglasov in bivši novinar, razočaran nad svetom, v katerem vladata denar in licemerstvo. Frenk je občasni brezdomec, ki se je že večkrat znašel v psihiatričnih ustanovah, sicer pa je poln idej, ki se vedno znova izjalovijo. Med obema se splete prijateljstvo z vzponi in padci, ki Klemnu pomaga preseči lastno naivnost in vlogo žrtve patriarhata, medtem ko Frenk – ki želi, da Klemen o njem napiše knjigo – upa, da bosta skupaj našla odgovor na vprašanje, kdo je njegov oče.

Roman Titov sin razpira prostor onkraj ustaljenih (in krivičnih) dihotomij, v katerem bi se razumsko in nerazumsko lahko povezala v odprt dialog. Klemen svoja razmišljanja pripoveduje psihoanalitiku, s čimer se približuje ne le svojemu bistvu in temni družinski skrivnosti, temveč odkriva tudi, da je “norost” bolj kot ne družbeni konstrukt. Zato je Titov sin tudi ostra in aktualna kritika enostranskega razumevanja “normalnosti”, hierarhičnih odnosov, prisilne marginalizacije in stigmatizacije norosti, predvsem pa pledoaje za strpnost in dezinstitucionalizacijo.

Kje sanjarjenje in domišljija preideta v laž ali celo v norost? In kakšen je potemtakem položaj književnosti kot laži oziroma konstrukcije per se? Titov sin razgalja večinoma rokohitrske predstave in opozarja, da je jasne ločnice večinoma vsaj težko, če ne že nemogoče postaviti. Če bi romanu morali pridati še kakšno oznako, bi lahko rekli, da gre za (psevdo)biografijo, ki poskuša razkrinkati licemeren in diskriminatoren, v najboljšem primeru pa dušebrižen odnos »zdrave« večine do ljudi s psihičnimi težavami. Roman opozarja, da gre pri skrbi za posameznika s psihičnimi težavami tako v družinskem okolju kot na državnem nivoju nemalokrat za potrebo po nadzoru, saj naj bi bilo odklonsko ravnanje nevarno za družbo. Ko ljudi strpamo v psihiatrične bolnišnice, jih kot družba getoiziramo in posledično marginaliziramo, pri čemer pa se še tako utilitaristična argumentacija izkaže za zavajajočo.

Sašo Puljarević za Delo

V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo, ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Pomembnejše je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na neki simbolični način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.

Miša Gams za Radio Slovenija

Andraž Rožman se je rodil leta 1983 v Novem mestu, nato pa večino življenja preživel v Mengšu in Ljubljani. Diplomiral je iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in je več kot 15 let delal kot novinar. Od nekdaj sta ga najbolj privlačila reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. V zadnjem se času posveča predvsem pisateljevanju, vseskozi pa je močno povezan z alternativnimi javnimi prostori Ljubljane in zgodbami marginaliziranih ljudi. Leta 2019 je pri Založbi Goga izšel njegov prvenec, dokumentarni roman Trije spomini, s katerim je bil nominiran za nagrado kresnik. Titov sin je njegov drugi roman.

Prikaži celoten opis