Tok mojega življenja

Dr. Tjaša Strobelj v knjigi z vso svojo vehementnostjo, izjemno čarobnim nasmehom in prikupnim izrazom, ki pri profesionalkah njenega kova niso vedno prepoznani, razkriva prekaljeno dušo.

Ta je prepolna dobesedno srhljivih in večkrat strašljivih občutij zavrženosti, osiromašenosti in absurdne bolečine, ki je skoraj ni mogoče opisati, se jo pa vedno da slutiti.

V besedah ječi vse telo, trepeta srce, ki hoče zakričati, a ne zmore, ker ni več moči in ne upanja, zato samo še umolkne in tiho prosi sočutja, ki pa ga nikoli zares ne dobi.

Pa vendar avtorica knjige nikoli ne izgubi optimizma.

Že res, da tu in tam notranje umolkne, a tišina, ki je nabita s čutenji, čudežno rojeva nove in nove oblike čisto drugačnih, dozorelih in odločnih vstopov v še tako temne kleti človeških src, ki so ranjena in kličejo na pomoč, ter jim prinaša novega upanja.

In vse to avtorica dela z globoko razmišljujočo naravnanostjo, ki je nikoli ne zapusti, ki jo ohranja, in to tudi v trenutkih, ko je treba upati celo proti upanju.

Tjašo krasi izjemna intuicija, ki jo je vedno reševala, ki je reševala njeno še tako razgaljeno in razorano dušo in telo. Vedno se je morala zanesti samo nase, in to v najtežjih trenutkih življenja, zares samo v sebi je morala najti tisti tihi glasek, ki ji je povedal, da mora samo naprej in da je tam v svetu veliko inteligentnih ljudi, kot je tudi ona, veliko talentiranih in globoko čustvenih, ter da se v njih skriva cela shramba ustvarjalnosti.

Vedela je, da samo tisti, ki vztraja, lahko zmaguje — kar pa so le redki, ki jih pozna, tudi zmogli. Zato je med vsemi temi zmagovala ona in še zmaguje. Zmagovala je, ker je to njeno prepričanje, vtisnjeno v globino njene duše, zato nikoli ne klone, niti pred najhujšimi cunamiji človeške zločinskosti in niti pred najhujšo problematiko kriminalitete. Pozna najbolj grda de-janja, ki morijo nedolžne duše, in se bori proti tem zločinskim dejanjem z vso strastnostjo in inteligenco.