Trideset stopnic in naju ni

Besede te kratke pesnitve krožijo okrog smrti. Je to izbiro sploh potrebno utemeljevati? Smrt je vedno bolj edino, kar me zanima, kot vse ljudi, ki se ne utrudijo pozabljati očitnega: pač zato, ker se bliža in bo - vsaj na neki ravni - obveljala.Smrt v vseh svojih maskah. "Naravna" in nasilna. Odsotnost, razpoka, razpad, izginotje, rana, izdaja, sesutje in prepad - ter obenem radikalno razprtje, mesto oživljajoče skrivnosti. Raz-bitje. Stopnjevita smrt.Smrt drugih (kdo so drugi? ali ne prav svetovi, katerih slutnje smrti ne poznamo?) in lastna smrt, ki je vedno bolj tu, čeprav je še ni. Popolna neznanost, ki jo izkušamo in slutimo, ne da bi jo vedeli.O njej se morda lahko res spregovori le v eliptičnosti pesmi, v njenem klicanju posamičnega in neponovljivega. Nič čudnega, da je za poezijo v vseh časih bila magnet, s privlačnostjo katerega se lahko kosa le ljubezen. V pesmi namreč lahko smrt zasije v življenju, nič v biti, Samo v njej mrak včasih imenuje luč.(Gorazd Kocijančič)