Tujintuj

Obe zgodbi, Tujintuj in Tantadruj, govorita o nesprejemanju drugačnosti in drugačnih, o trku različnosti in različnih. In obe se odvijeta v enem samem dnevu in noči. Na stran beguncev se postavi humanitarno društvo, ki v medsebojnih obračunih s čuvaji meje ne sooči le različnih prepričanj o solidarnosti, temveč tudi pomaga prebežnikom in skrbi, da bi jim v postopkih ne bile kratene človekove pravice. Na dan prihajajo še drugi interesi, strahovi in osebne zgodbe domačinov.

Skrivne povezave, ilegalne dejavnosti

V lovskem domu v bližini meje, ki jo begunci in migranti pogosto skrivoma prehajajo, ima sedež paravojaška skupina, ki izvaja nadzor nad nezakonitimi prehodi. Na tem področju se srečujejo kriminalne združbe, posli se sklepajo pod mizo. 

Lovska družina na primer je mimo nadzornikov speljala reke denarja. Vsi zajeti begunci niso nastanjeni v barakarska naselja, ampak polovljeni in »prodani« v roke zasebnikov za delo, nekateri vrnjeni v državo, iz katere so prestopili mejo.

Navzkrižje interesov, osebne zgodbe

Vprašanja solidarnosti z begunci in migranti, ki izrazito delijo javnost in budijo vsakršne strasti, vstopajo v zgodbo z vseh vetrov. V medsebojnih obračunih se ne soočijo samo različna prepričanja in strahovi, temveč se razgalijo tudi številni človeški značaji, pridejo na dan osebne zgodbe. 

V nespoznavno sivino ostaja ujeta le skupina beguncev.

V tej amorfni masi se ne vidijo posamezne usode, so kot megla po pomladanski nevihti. Četudi so goste in nepredirne, že kmalu postanejo prozorne, izginejo izpred oči in iz spomina. »Begunski val niso begunci, niso ljudje, niso zgodbe, ampak naravni pojav, ki pride in bo odšel, nekaj, kar lahko gledamo, nekaj, česar se ne dotikamo, da se ono ne dotakne nas.«

Roman Rozina (1960) je samostojni književnik in dobitnik nagrade kresnik 2022.

Na Izlakah je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji in je zdaj samostojni književnik.

Od 1997 se ukvarja s publicistiko, povezano z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo, napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za roman Županski kandidat Gams je prejel modro ptico (2014), dvakrat je bil nominiran tudi za nagrado kresnik (2011, 2017).