Ukradena Evropa

Kriza evra je razkroj demokratičnih procesov samo še pospešila in poglobila. Vse pogosteje se zdi, da je kriza prišla kot naročena za sanje evrokratov o veliki Združeni Evropi, v kateri bo pojem nacionalne suverenosti ostal samo še bled zgodovinski spomin. Da je nacionalna suverenost dobra samo še za veliko ropotarnico zgodovine, nas je globalna finančna oligarhija, v imenu katere poteka proces nastajanja Združene Evrope, začela opozarjati tisti hip, ko je z berlinskega zidu padla prva opeka in se je zrušil nevarno konkurenčen vzhodni ideološko-politični sistem. 

Pa ljudje? Veliko vprašanje je, kakšen bi bil rezultat, če bi danes razpisali vseevropski referendum o obstoju ali razpadu Evropske unije. O tem, kakšen bi bil referendumski rezultat v nekaterih zelo pomembnih članicah, denimo v Veliki Britaniji ali Nemčiji, pa skoraj ne moremo več dvomiti.

Je krizo Evropske unije povzročila kriza evra ali kriza vrednot? Vse bolj se zdi, da sta ti dve povezani. Britanski raziskovalni novinar David Craig je že tik pred izbruhom najhujše krize nekaj mesecev od blizu opazoval dogajanje v Bruslju in napisal knjigo The Great European Rip-Off (Velika evropska prevara) – knjigo, ob kateri tudi največji navdušenci nad združeno Evropo hitro postanejo evroskeptiki. Samopašnost evrokratov, njihova nezadržna sla po moči in denarju, občutek osebne nezmotljivosti, korupcija, megalomanski projekti in prikrivanje njihovega propada za fasadami leporečja, ponarejenih poročil in laži; vam zveni znano? Obstaja pa med današnjim Brusljem in nekdanjo Moskvo tudi zelo pomembna razlika. V Bruslju se še vedno zdi, da je denarja v skupni vreči več kot v izobilju – in tako z njim tudi ravnajo.