(v oklepaju)

Zdi se, kot da oklepaji, ki zajemajo naslove, delujejo kot varna zavetišča za intimne misli v samoti, medtem ko odsotnost ločil, razen sklepne vejice, omogoča, da se misli svobodno prelivajo. Ključna značilnost pesmi je fragmentarnost in asociativnost, kjer se vsakdanji motivi, spreminjajo v nosilce globljih bivanjskih pomenov. Avtorica skozi lirične utrinke raziskuje občutke ujetosti, minljivosti in odtujenosti, kar ponazarja z etiko distance ter poskusi arhiviranja spominov, ki jih simbolično pospravlja v steklene posode. 

Pomemben gradnik zbirke je motiv telesnosti in ranljivosti; soočanje z ostrimi robovi sveta se zrcali v fizičnih odzivih, kot sta stiskanje zakrnelih peruti in spanje v obliki nemočnega jajca pod težo lune. Zanimiv premik se zgodi skozi naravo in jezik, saj bližina, svetloba in morje pomagajo od-živeti težo bivanja. V pesmih je začutiti tudi osvoboditev in lahkotnost, ko se hiša zapusti brez pretekle navlake, noč pa razpre v cvet.

Iz spremne besede Vilme Purič: 
»Pesnica Marija Kostnapfel v zbirki (v oklepaju) opisuje drobne uvide duha, rahle slutnje zavesti in razpršene misli, ki odsevajo zbeganost sodobnega človeka, ukleščenega v množico konstruktov, življenjskih vezi in navodil, med katerimi težko najde pot do sebe in do katerekoli resnice. Gre za izvirne verze, ki dosegajo edinstveno pomensko razkošnost zaradi subtilnosti, preciznosti in skrivnosti doživetja, ki ga posredujejo, saj dosegajo tisto vitalno snov, zaradi katere človek sploh obstaja.«

O avtorici:
Marija Kostnapfel se je rodila v Trstu leta 1959, piše pesmi, prozo in literarnozgodovinska besedila. Po diplomi iz slovenščine na Fakulteti za tuje jezike v Vidmu se je zaposlila kot profesorica slovenščine in zgodovine na srednjih šolah v Trstu in Gorici. Več let je vodila tečaje slovenskega jezika in književnosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Trstu in delavnice ustvarjalnega pisanja. Svoja dela objavlja v Sloveniji in Italiji. Prejela je več nagrad na raznih natečajih, za zbirko Pesmi, ki je bila kasneje prevedena v italijanščino in nemščino, pa nagrado vstajenje (2017). Njeno diplomsko nalogo o Francetu Balantiču so prevedli v nemščino in je izšla pri založbi Rudolfa Trofenika v Münchnu. Uredila je zbornik predavanj Tržaški Cankar in naše branje ter napisala več literarnovednih esejev. Je članica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, Društva slovenskih pisateljev in PEN-a