V višavah in drug(j)e

Thomasa Bernharda slovenski bralci že dodobra poznamo – do zdaj so bila v slovenščino prevedena tako rekoč vsa reprezentativna avtorjeva besedila.

A vendar izbor besedil iz knjige V višavah in drug(j)e zapolnjuje zanimivo prevodno vrzel v njegovem opusu.

Pričujoči izbor namreč prinaša Bernhardova doslej še neprevedena zgodnja prozna dela, ki so si kljub svoji tematski podobnosti oblikovno precej raznolika: prvo je bilo zastavljeno kot roman in kasneje zgoščeno v format lirično-prozne študije človekovega oziroma avtorjevega notranjega sveta, drugo je nekoliko kompaktnejši heterogeni »krajši roman« oziroma »daljša pripoved«, preostali besedili pa sta svojevrstni kratki zgodbi – prvo je avtor označil kot »fragment«, drugo pa enostavno kot »pripoved«. 

 Bal se je, da na prostosti, brez svojih jetniških oblačil, ne bo mogel nič več pisati, nič več razmišljati; bal se je, da ga takrat, v divji izpostavljenosti po izpustu, ne bo nič več ostalo. Naravnost čutil je, kako bo ta fantastični čudež, ki si ga je bil v svoji nemoči izmislil, uničen v trenutku in nenadno, s prvim korakom proč od kaznilnice. Kako jasni so bili tu, v temini, med zatrtim človeštvom, ki si je zaradi svojih pravil komajda upalo dihati, obrisi vseh pojmov!