Videz stvari

Pretresljiva prvoosebna pripoved ženske, ki je odrasla v navzven popolni družini: mama lepotica, oče uspešnež, otroka izjemno lepo vzgojena. A družina, ki se skriva za videzom stvari in jih premnogo pomete pod preprogo, s tem vzpostavi ugodna razmerja za razrast vseh mogočih disfunkcionalnosti. Manipulacije, nasilje in zlorabe vseh vrst, alkoholizem – reči, ki bi prej sodile v kakšno kriminalno zgodbo kot pa v življenje dekleta, za katero oče in mama trdita, da je zrasla z zlato žlico v ustih, a se je s posledicami 'razmontiranega' odraščanja v resnici morala spopadati desetletja, preden jih je šele v zrelih letih uspešno razrešila.

Roman Tamare Geratič dobro ujame posledice, ki trajajo celo življenje in ki jih je povzročila izdaja zaupanja tistih, ki nas nikoli ne bi smeli izdati.

- Miha Mazzini

Intervju z avtorico knjige

Od kod ste črpali navdih za pisanje knjige?

Iz življenja okrog sebe. Ko sem pisala Videz stvari, sem predvsem želela bralki in bralcu neprijetne teme, kot sta na primer družinsko nasilje in alkoholizem, prikazati kot popolnoma vsakdanje, ki obstajajo vzporedno z lepimi in prijetnimi običajnostmi družinskega življenja. Ker to so v marsikateri družini čisto vsakdanje reči. Reči, s katerimi se naučiš živeti. Razviješ posebne sposobnosti, da z njimi shajaš, za kar dobiš izstavljen račun čez mnoga leta, celo desetletja, ko je vse tisto, pometeno pod preprogo, zraslo v izboklino, v katero se nenehno spotikaš. Dokler ne padeš.

Komu je knjiga namenjena?

Univerzalna zgodba je to: zgodba o nefunkcionalni družini, ki se lahko odvija med vsakršnimi ljudmi, bogatimi ali revnimi, prijaznimi ali zoprnimi, šolanimi ali neukimi, ne glede na zemljepisno lokacijo in časovni okvir. Bralki in bralcu želim ponuditi tudi vpogled v “oskrbo ran” po tistem padcu, ki sem ga omenila nekaj stavkov prej, saj tudi če nista doživela ničesar od tega, kar opisuje knjiga, v njuni bližini zanesljivo obstaja nekdo, ki je to izkusil na svoji koži. Želim si, da bi moje pisanje nekomu osvetlilo pot, na koncu katere ne potrebuješ več obliža.

Kakšno je sporočilo knjige?

Kdor bo prebral knjigo, si bo o njej ustvaril svoje mnenje. Nekaterim bo všeč, drugim ne. A če bo pomagala vzpodbuditi vsaj kakšen iskren pogovor, zaseben ali javen, bo dosegla svoj namen.

Odzivi bralcev

Pripovedovalkina zgodba je prepletena z lepimi spomini in bogatim jezikom, ki tudi bralcu in bralki zlahka prikličejo v spomin okus in vonj lastnega odraščanja. Njena zgodba je zgodba mnogih ”standardnih” družin in je premalokrat, ali pa nikoli, povedana. Ranjenih deklet in žensk je veliko in avtorica je pripovedovalki dala glas, da govori za njih. Le koliko je še takšnih domov?

- Dolores, 48 let

Ne glede na travmatično vsebino te Videz stvari ne potolče, te pa prizemlji. Knjige nisem mogla odložiti iz rok, dokler je nisem prebrala do konca. Najbolj všeč mi je bilo njeno sporočilo, za katerega se mi zdi, da ga predvsem ženske v teh časih res potrebujemo. Slabim izkušnjam in zgledom navkljub smo dovolj močne in sposobne, da s škodljivimi vzorci ne nadaljujemo, najdemo notranji mir in živimo življenje, ki si ga zaslužimo.

- Katarina, 33 let

Tako iskrene knjige s to tematiko v slovenščini nimamo.

- Eva, 40 let

Videz stvari bi priporočila v branje vsem tistim, ki občudujejo zunanji videz: danes še mnogo lažje kažemo srečen obraz in iščemo potrditev, ki je ne moremo dobiti v družini, na družabnih omrežjih. Resnica je mnogokrat povsem drugačna in to je avtorica zelo lepo ubesedila.

- D.

Pripoved, ki s prstom pokaže na rakavo rano naše družbe.

- T.

Tamara Geratič (1969) živi s partnerjem med Ljubljano in Sarajevom. Rada ima morje in sneg, mestni utrip in dihanje narave. Veselijo jo potovanja in dobra hrana, predvsem pa opazuje svet okoli sebe, bere in piše. Videz stvari je njen prvenec. In kot pravi avtorica:

»Čeprav znam z besedami, ne znam opisati, kako vesela sem, da je ugledal luč sve - ta. Še bolj bom vesela, če vam bo knjiga všeč in jo boste priporočili v branje tudi drugim.«