Zasukane štorije

Junakinja ene od zgodb Veronike Simoniti imenuje ovire, ki jih v življenje ni premagala, slepe pregrade. Tudi preostali liki se nenehno srečujejo z ovirami in jih bolj ali manj uspešno premagujejo, vsi pa imajo v očeh hrepenenje, ta "brezdanji pojem", ki jih dela nemirne, nekonvencionalne, zaljubljene v življenju, včasih pa jih tudi pahne v pogubo.Skupna poteza Veronikinih zgodb je prepoznavanje drugačnosti, vzpostavljene bodisi v razliki med kulturami ali v drugačnosti posameznika v odnosu do njegovega okolja. Pred očmi imam like, kot so priznani pesnik Miler, samozadostno zazrt v svoj makrokozmos, slikar, ki neprenehoma izziva rob, čez katerega naposled pahne svojega sina, k religiji nagnjeni študent, ki se ni ločil od sveta, ampak se je svet ločil od njega, pa tudi na smrt bolna ženska, ki se, pomirjena s svetom, odpravlja na svoje zadnje potovanje, za ketero si prvič v življenju zares hoče vzeti čas. Vsi ti in še mnogi drugi Veronikini liki so po svoje drugačni, izjemni, pa ne samo takrat, ko preskakujejo svoje pregrade, temveč tudi takrat, ko jih "vleče v neznano temino". Drug z drugim le redko najdejo harmonijo, pa tudi ko navežejo globji stik, jih po navadi loči usoda ali dejstvo, da so kulturno, zgodovinsko ali miselno na drugem bregu. In prav zarati te medsebojne napetosti so zanimivi. Avtorica jih zapleta v situacije z neznonsko lahkostjo pripovedovanja, ponazorjeno v eni izmed zgodb, v kateri si študentje pod vodstvom mentorja izmišljajo konec treh anekdot, za katere se na koncu izkaže, da niso resnične.Njene zgodbe izpričujejo fluidno in neulovljivo realnost, ki se razpira v mnogih razsežnostih, od mitoloških vzporednic, ki jih nevsiljivo vpleta v dogajanje, do gledaliških ali literarnih motivov, v katerih se liki na svojevrsten način identificirajo. Vendar to ne pomeni, da zgodbe zapuščajo realnost, saj pravzaprav izhajajo iz nje in ji do konca sledijo, to pa jim daje pridih usodnosti.