Živeti skupaj

V petih poglavjih nam avtorica s čudovitimi fotografijami Ivana Esenka in Mirana Kambiča pojasni različne oblike prepletanja in sobivanja čebele, človeka, narave, dediščine in umetnosti. Knjiga je glede na njen mednarodni promocijski značaj, izid je namreč sovpadal s predsedovanjem Slovenije Svetu Evropske unije, izšla najprej v angleškem jeziku, potem pa še v slovenskem. Je nadaljevanje vsebine na novo postavljene stalne razstave v Čebelarskem muzeju v Radovljici z istoimenskim naslovom.

Ljubezen do čebel ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Pravzaprav bi skoraj z gotovostjo lahko zatrdili, da takšnih dežel s tako bogato naravno in kulturno dediščino, vsestransko in raznoliko prepleteno s čebelarstvom, kot je naša, ni veliko v svetu. V preteklosti je svojevrstna skrb za čebele vodila k temu, da so zanje začeli graditi prav posebne hiše, imenovane čebelnjaki, ki so še danes domovanje naših čebel in jih najdemo skoraj v vsakem slovenskem kraju. Imajo prav poseben pomen, saj so varno bivališče za kranjske čebele (Apis mellifera carnica), danes druge najbolj razširjene rase medonosne čebele na svetu.

Kranjsko čebelo odlikujejo lastnosti, kot so izjemna mirnost, krotkost, prilagodljivost, dobri donosi na pašah, odpornost proti boleznim, majhna poraba hrane v zimskem času in buren spomladanski razvoj. Zaščitena je z zakonom, kar pomeni, da je čebelarjenje v Sloveniji dovoljeno samo s kranjsko čebelo. Čebela je imela že od prazgodovine dalje magično-religiozni pomen. Simbolizirala je duhovne vrline, ureditev v čebeljih panjih so primerjali z ureditvijo človeške družbe. Čebela velja za zgled gospodarnosti, marljivosti in redoljubnosti, zato tudi pravimo, da je nekdo »priden kot čebela« in nasprotno »len kot trot«, ali povedano drugače: »Špeglajte se vi lenuhi, per tej mali marni muhi«. Še več, lahko rečemo, da je čebela pri nas povzdignjena nad živalski svet, kjer vse živali poginejo, le čebela ne pogine, ampak umre, v skoraj mitološko bitje, čebelar pa se izkaže le kot njen uslužni skrbnik, ki jo krmi in zanjo predano skrbi.

Prav zaradi njenih odličnih lastnosti in velikega povpraševanja se je od sredine 19. do sredine 20. stoletja z živimi čebelami in maticami množično trgovalo po vsem svetu – od Avstralije, Japonske do Južne Amerike in Kanade, po pošti, z vlakom, ladjami. Včasih so čebele do kupca potovale celo z zrakoplovom. Poslikane panjske končnice, to je običajno sprednji ter pogosto snemljivi leseni del panja, zlasti pri panjih kranjičih, so naša posebnost in drugod po svetu niso poznane. Posebnost slovenskega čebelarjenja pa so tudi čebelji panji, v preteklosti so bili to prav gotovo kranjiči, zdaj Alberti-Žnideršičevi panji.

Literatura o čebelarstvu, napredni in inovativni čebelarji, med njimi Anton Janša, prvi čebelarski učitelj na svetu, katerega rojstni dan, 20. maj, je bil izbran za svetovni dan čebel, pa tudi izvirno čebelarsko orodje in dejavnosti, povezane s čebelarstvom, na primer lectarstvo, medičarstvo, svečarstvo, vse to so dragocen del naše preteklosti, ki jo od leta 1959 ohranjamo v Čebelarskem muzeju – prav posebnem muzeju, ki ga po svoji izvirnosti skorajda ne moremo primerjati z nobenim drugim v svetu. Čebelarska dediščina nas povezuje z duhom naših prednikov in njihovimi spoznanji, torej s preteklostjo, danes pa je to tudi del nas. In vse to z velikim veseljem in ponosom predstavljamo v knjigi Živeti skupaj. O čebeli in človeku.