Življenje: narobe naučeno?!

Delo v duhovitih dramskih dialogih govori o učenju, vlogi napak, vzgoji, odnosih, čustveni inteligenci, stresnem odzivu in lažnih prepričanjih. Na koncu so trije dodatki. V prvem so podrobno predstavljene faze stresnega odziva in njihove značilnosti, v drugem lažna prepričanja o učenju in v zadnjem smernice za delo z nezavednimi prepričanji.

To je prvo delo, ki v slovenskem jeziku natančno v številnih primerih popiše faze stresnega odziva. Pokaže, kaj je potrebno storiti, da iz telesa, čustev in misli varno izpustimo ostanke nepredelanega starega stresa, ki jim rečemo travma. Ponudi smernice, kako posodobiti ta prepričanja, da svobodno zaživimo v sedanjosti. Čeprav je tematika zahtevna, je delo pisano v izjemno berljivem formatu.Zakaj v stresu reagiramo na načine, ki nam škodijo – pa čeprav vemo, da ne delujejo? Ste se tudi vi to že kdaj vprašali? Niste edini. Knjiga razkriva, kako globoko so v nas zasidrani vzorci, ki smo se jih kot otroci naučili doma in v šoli. Junaki si z Zofkino pomočjo izgradijo notranjo varnost, samozavest in se naučijo postavljati meje – brez krivde, sramu ali strahu pred napakami.

Knjiga na dostopen in humoren način odpira vprašanja vzgoje, odnosov in osebne rasti ter ponuja praktične smernice za razumevanje stresnega odziva in za delo z nezavednimi prepričanji.

»Učenje je notranja izkušnja, ki se je ne da izsiliti, ukazati ali imeti namesto nekoga.«
»Napake so sestavni del učenja. Ne tujek, ki ga moramo preganjati in se ga sramovati! Napake so naše zaveznice. Povratne informacije, kje v učnem procesu se trenutno nahaja otrok. Napake so GPS učenja!«

O knjigi:
»Avtorica se je na humoren način lotila situacij, na katere smo v pedagoški praksi naleteli vsi, ki smo delali s srcem in z glavo. Knjiga je obvezno branje za pedagoške sanjače in stare mačke.«

- Marko Juhant
»Čeprav mi je bilo ob branju prvega poglavja žal, da ga prebiram šele v pozni starosti, me radovednost ni zapustila do zadnje strani.«

-Tereza Žerdin

O avtorici:
Dr. Apolonija Klančar je profesorica, prevajalka in Montessori pedagoginja. Po letih dela v javnem šolstvu zadnjih trinajst let deluje v zasebni praksi. Raziskuje posledice neprepoznanih težav z zaznavanjem na učenje in pojav duševnih bolezni. Prav tako posledice fizičnega in čustvenega nasilja na našo sposobnost učenja in na rodovne travme. Obožuje naravo, glasbo in ples.
Redno objavlja zgodbe iz prakse na svojem FB. Več o njenem svetovalnem delu in že izdanih knjigah najdete na njenem spletu. Apolonija pravi, da je kljub svojim letom pogosto še vedno pomladno zelena – v dobrem smislu – in učljiva.