Znamenja v kroženju

V primerjavi z Zupanovimi prejšnjimi esejističnimi knjigami, ki so bile glede na obravnavano tematiko in sestavo nemalokrat heterogene, se Znamenja v kroženju posvečajo izključno slovenski poeziji. Avtorjevo prepletanje z njo se dogaja na različnih ravneh. Na eni strani gre za pogled oddaljenega opazovalca, ki piše ne samo o pesništvu, temveč tudi o vsakokratnem zgodovinskem trenutku in o kulturno-literarni atmosferi, značilni za čas, v katerem je ustvarjal ta ali oni pesnik. Na drugi strani lahko v Zupanovih esejih vidimo dragoceno veščino: vstopiti v tujo pesem in jo – tako rekoč – pretipati od znotraj, izmeriti njen pulz in energijo.

Kot pozoren bralec in esejistični premišljevalec v eni osebi se loteva avtorjev različnih generacij in poetoloških izhodišč: od Josipa Murna pa do Braneta Bitenca. Njegov pristop ni literarnozgodovinsko objektivističen, ampak temelji na osebni zgodbi. Ta je ključ, ki odpira vrata v obravnavane pesniške svetove, v dela in dneve izbranih avtorjev. Gre torej za branje po izbiri, za »notranji dialog« s svojimi izbranci – da se med njimi znajde tudi Zupan sam, seveda ne more biti naključje – in, ne nazadnje, za srečavanja in (občasna) razhajanja. Pri nekaterih portretirancih se je to dogajalo tudi na čisto osebno-prijateljski ravni, kar daje knjigi posebno pričevanjsko plastičnost in pripovedno dramaturgijo.

Uroš Zupan je pesnik, esejist in prevajalec. Izdal je več kot dvajset pesniških in esejističnih knjig. Dobitnik številnih domačih in tujih literarnih nagrad. Njegove knjige so prevedene v več tujih jezikov. Rojen je bil 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010) ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad prejel: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč in od tujih nagrad: Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija).  Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.