Analogna generacija

Zgodbe zajemajo obdobje od leta 1961 do 1982. To so bili časi analognih iger brez elektronskih napravic, pametnih telefonov (razen telefonskih govorilnic na kovance in tistih modernih na kartice) in bedastih izgovorov v zadnjem trenutku. Gre za resnične dogodke, imena oseb pa so za vsak primer »partizanska« ali označena z inicialkami.

Ljudje so imeli pristno komunikacijo, včasih trdo in prvinsko, kdaj drugič milo in nežno, vselej pa iskreno in brez večjih laži in manipulacij – kakor so okoliščine pač nanesle.

Knjiga je opremljena tudi s QR-kodami za povezavo do glasbe, ki je omenjena v zgodbah.

Iz knjige

Kakor vsaka srednja šola je tudi Gimnazija Kranj zahtevala določen trud in ne nazadnje tudi kak rezultat od nas. Urnik je bil našponan, profesorji tipični socialistični proizvodi (družbeno politični delavci), ki načeloma niso poznali milosti. Ordnung und disciplin, tako po partijsko. Razen profesorja za slovenščino. On je bil, tako bi se reklo, ekscentrik in malo odpadnika pa tudi uživača, razgledan in malo ubrisan. Nam pa je dal veter v jadra in kdaj pa kdaj tudi malo vina v knjižnici, kjer je bil glavni gazda. Samo za pojasnilo, ko kasneje opišem naslednje dogodke.

»Ta zbirka je preprosto imenitna. V njej so domače, duhovite in tudi trpke zgodbe nekih minulih časov. Ali pa tudi časov, ki nezadržno prihajajo …«

Jernej Kuntner

»Ta knjiga je nekakšen časovni stroj brez kablov, gesel in posodobitev. V njej oživijo zgodbe analogne generacije, ki dišijo po kasetah in dolgih pogovorih brez notifikacij in všečkov. Zbrane pripovedi so iskrene, duhovite in presenetljivo aktualne, četudi pripovedujejo o svetu brez interneta. Vsaka zgodba je majhen upor proti pozabi in hkrati ljubezensko pismo času, ko je bilo treba stvari doživeti, ne le posneti in objaviti. Knjiga dokazuje, da analogni spomini nimajo roka trajanja – le vedno boljši okus.«

Ksenija Benedetti

O avtorju

VIKTOR BENČAN se je rodil v Kranju in odraščal v blokovskem naselju Zlato polje. Po diplomi na Fakulteti za šport se je zaposlil na osnovni šoli Jožeta Moškriča v Ljubljani, kjer vztraja še danes. Je tudi prostovoljec na RKS OZ Ljubljana, vsake toliko mediator v raznih sporih, v prostem času pa rad kuha in meša koktajle. Je tudi najboljši kavč selektor, kar jih pozna. Pisati je začel po težki družinski zgodbi, saj mu je to pomagalo pri procesu okrevanja. Ampak, kot pravijo, bolje pozno kot nikoli.