Božanski imperator peščenega planeta

Bog ali tiran? Varuh ali poguba človeštva?

Na Arrakisu so minila več kot tri tisočletja. Na nekoč puščavskem planetu prekipeva življenje. Zadnji peščeni črvi so izginili skupaj z zadnjimi obronki puščave. Skrite zaloge začimbe so postale vir neprecenljivega bogastva, ki si jih lasti Leto Atreides II., vizionarski sin imperatorja Paula Muad'Diba. Leto je v imenu ohranitve človeške vrste žrtvoval lastno človeškost in se preobraža v peščenega črva. A bolj ko postaja nečloveška njegova zunanja podoba, bolj nečloveška postajata tudi njegova značaj in vladavina.

Uporniki, ki jih vodi Siona, pripadnica Letove lastne rodbine, nasprotujejo trdorokčevi vladavini. S pomočjo ghole Duncana Idaha, zvestega poveljnika Letove straže, bodo storili vse, da končajo strahovlado božanskega imperatorja. Toda, ali sploh obstaja način, kako pokončati nesmrtnega boga?

Knjiga je bila v ožjem izboru za nagrado Locus.

"Herbertov roman je bil očitni otrok šestdesetih let, odražal je vzhajajočo ekološko fronto, civilno gibanje in mladostniško uporništvo, čas eksperimentiranja s halucinogenimi substancami in osvobodilna gibanja malih, koloniziranih narodov po svetu. Danes ga seveda lahko beremo povsem drugače, kar je lepa ilustracija njegove brezčasnosti."
– Simon Popek, MMC RTV Slo

"Pomemben in zahteven prevod, ob katerem končno tudi pri nas dobivamo eno najimenitnejših del ZF, ki je zaradi svoje veličine že davno prekoračilo žanrske okvirje."
– Aleš Cimprič, Bukla

"Prevodi znanstvenofantastičnih del so redkost in praznik že sami po sebi - skupnost ljubiteljev se po sili razmer pač dobro znajde z originali in posrednimi prevodi. Ampak to je pa velika maša." 
– Petra Vidali, Večer

"Če rad prevajaš, so to sanjski projekti. Če si poleg tega sam velik ljubitelj dela, ki ga prevajaš, in ti veliko pomeni, je delo še toliko bolj užitkarsko, a ker gre za kultno knjigo, je tudi velika odgovornost. Zato sem se veliko pogovarjal z oboževalci knjige in preverjal svoje ideje za prevod."
– prevajalec Igor Harb v pogovoru z Zdenkom Matozom, Delo

"Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj."
– Tomaž Bešter, Konteksti

"Občutek pri branju prevoda je drugačen kot v originalu, slog je bolj razgiban in hiter, vendar ne zaostaja za kvaliteto originala."
– Domen Mohorič, Radio Študent

»V deveti epizodi podkasta O.B.O.D. so agenti Mito, Igor in Aljoša za vas pogledali, prebrali in poslušali Dune oziroma Peščeni planet, ki je pred kratkim v knjižni obliki izšel v slovenščini pri založbi Sanje v prevodu nekega prevajalca, ki nima nobenih povezav z organizacijo.«
– podcast Apparatus / O.B.O.D.

"Več kot pol stoletja so morali slovenski ljubitelji enega temeljnih del znanstvenofantastičnega literarnega kanona čakati na slovenski prevod Peščenega planeta."
– Biljana Pavlovič, Primorske novice 

"Edino delo, ki se po mojem mnenju lahko primerja s Peščenim planetom, je Gospodar prstanov."
– Arthur C. Clarke

"Povsem verjetno je, da je Peščeni planet danes še bolj relevanten kot v času izida."
– The New Yorker

"Slovenski ljubitelji znanstvene fantastike s tem prevodom končno dobivamo eno temeljnih začimb za uživanje v žanru. Osedlajte peščenega črva in se pripravite na divjo ježo!"
– Boštjan Gorenc Pižama

"Frank Herbert ne razvija tehnoloških poant, ampak izpostavlja ekologijo in temne plati zavojevanja. (...) Po drugi strani je to v kozmično praznino projiciran roman kute in meča, saj se v prenesenih razmerah ukvarja s spletkami svetovnih razsežnosti, v katerih sodeluje tako vojščaška kot klerična kasta."
- Matej Bogataj, Delo

"Roman se v nasprotju s sodobniki ukvarja s temno platjo zavojevanja – z nasiljem v imenu človečnosti, ki v resnici služi gospodarskim in političnim interesom."
- Matej Bogataj, Delo

"Prikaz nam povsem tuje kulture je bolj dovršen in podrobno opisan, kot je to uspelo kateremu koli pisatelju, ki se je preizkusil v tem žanru ... Zgodba ni le privlačna zaradi svojega akcijskega dogajanja, pač pa v enaki meri tudi zaradi filozofskih pogledov ... Izjemen dosežek znanstvene fantastike."
- The Washington Post

"Eden od mejnikov sodobne znanstvene fantastike."
- Chicago Tribune

"Silovita, prepričljiva in nadvse genialna pripoved."
- Robert A. Heinlein

"Herbertova zasnova vesolja, z vsemi njegovimi domišljenimi podrobnostmi in preudarki o ekologiji, veroizpovedi, politiki in filozofiji, ostaja eden izmed najbolj enkratnih in vplivnih dosežkov v zgodovini znanstvene fantastike."
- Louisville Times

"Roman Franka Herberta upravičeno velja za enega vrhuncev znanstvene fantastike, saj je epski obseg zgodbe osredotočen s plastičnimi, dodelanimi liki, znanstvene temelje civilizacije prihodnosti pa razširi z ravno pravo mero mistike. Še posebej izstopa bogat jezik, ki povzdigne roman nad sam žanrski izdelek ter ga (tudi tematsko) postavi ob bok Alamutu in Pesmim ledu in ognja."
- prevajalec Igor Harb

Odlomek

Trojica je v Prepovedanem gozdu bežala na sever čez sence, ki jih je metala luna. Razdalja med njimi se je raztezala že skoraj pol kilometra. Zadnji ubežnik v vrsti je tekel manj kot sto metrov pred zasledujočimi svolkovi. Že je lahko slišal živali, ki so v svoji vnemi tulile in sople, kot so to počele vsakič, ko je bil plen na dosegu.

Prva luna je bila skoraj točno nad njihovimi glavami, zato je bil gozd dobro osvetljen. Čeprav so bili na višje ležečih geografskih širinah Arrakisa, je bilo po pripeki poletnega dneva še  čutiti gorkoto. Nočni vetrc iz Poslednje puščave Sareerja je prinašal vonj po smoli in vlažnih izparinah gnilobe v podrastju. S Kynesovega morja, ki je ležalo za Sareerjem, je pred ubežniki sem ter tja zavela sapica s priduhom soli in rib.

Muhasta usoda je hotela, da je bilo zadnjemu ubežniku ime Ulot, kar v fremenskem jeziku pomeni Preljubi mečkač. Ulot je bil nizke rasti in nagnjen k debelosti, zato se je moral pri pripravah na ta podvig še posebej podvreči shujševalni kuri. A čeprav je za ta brezupni beg shujšal, je njegov obraz ostal zaobljen, velike rjave oči pa so zaradi odsotnosti nekdanje tolšče delovale ranljive.

Ulotu je bilo jasno, da se bo kmalu upehal. Sopel je in hlastal za zrakom. Vsake toliko časa se je opotekel. Vseeno pa svojih tovarišev ni poklical na pomoč. Vedel je, da mu ne moreta pomagati. Vsi so dali enako prisego in vsi so vedeli, da jih varujejo samo stare vrednote in fremenska zvestoba. Tega so se držali, čeprav so o vsem, kar je nekoč veljalo za fremensko, danes vedeli samo še iz muzejskih ostalin in na pamet naučenih anekdot, o katerih so jih poučili muzejski Fremeni.

Ulot se je zavedal, da zanj ni rešitve, a je vseeno molčal zaradi zvestobe, značilne za Fremene. To je bil časten prikaz te starodavne odlike, hkrati pa vreden pomilovanja. Ubežniki, ki so gojili enake vrednote, so jih namreč poznali samo iz knjig in legend iz Ustnega izročila. Svolkovi so bili Ulotu tik za petami; ko so se ta orjaška siva obličja postavila pokonci, so bila visoka skoraj kot človek. Neučakano, z dvignjenimi glavami in očmi, nepremično uprtimi v plen, ki ga je izdajalsko osvetljevala luna, so tekli v dolgih skokih in tulili.

Ulot se je z levo nogo spotaknil ob korenino in skoraj padel. To mu je vlilo novih moči. Z vso silo se je pognal naprej in pred zasledovalci pridobil približno eno dolžino volčjega telesa. Močno je klatil z rokami. Glasno je sopel s široko odprtimi usti.

Svolkovi niso pospešili tempa. Bili so kot srebrne sence, ki švigajo skozi opojne vonjave gozdnega zelenja. Vedeli so, da so zmagali. Izkušnjo so dobro poznali.

Ulot se je znova spotaknil. Spotaknil se je ob mladiko, si povrnil ravnotežje, potem pa med begom spet sopeče hlastal za zrakom, čeravno so se mu noge pod prehudimi napori šibile. V njih ni bilo več moči za nov zagon.

Ena od svolkulj, velika samica, se je Ulotu približala z leve. Skrenila je predenj in mu s skokom presekala pot. Orjaški čekani so mu razparali rame, da se je opotekel, vendar ni padel. Med gozdne vonjave se je primešal rezek vonj po krvi. Manjši samec ga je zgrabil za desni bok in Ulot se je kriče vendarle zgrudil. Krdelo se je zgrnilo nadenj, hip zatem pa so njegovi kriki dokončno obmolknili.

Svolkovi si niso privoščili postanka. Niso se pogostili, temveč so nadaljevali pregon. Z gobci so prečesavali gozdna tla in bohotne vonjave v zraku, dokler niso zavohali toplih sledov preostalih dveh ubežnikov.

Naslednjemu ubežniku v vrsti je bilo ime Kwuteg. Na Arrakisu je bilo to staro in čislano ime, ime iz časov Sipine. Eden od njegovih prednikov je v sietchu Tabr služil kot upravitelj mrtvaških cedilnic, ampak to je bilo že več kot tri tisočletja stvar preteklosti, v katero so številni prenehali verjeti. Kwuteg je tekel z dolgimi koraki, značilnimi za visoko in vitko telo, ki naj bi brez težav premagovalo takšne napore. Za njim so vihrali dolgi vranji lasje, ki so še poudarjali njegove orlovske obrazne poteze. Tako kot tovariši je bil oblečen v črno tekaško opravo iz gosto pletenega bombaža. Poudarjala je gibe zadnjičnih mišic in mišičastih stegen, pa tudi globok in enakomeren ritem dihanja. Le njegov tempo, ki je bil za Kwutega izrazito počasen, je razkrival dejstvo, da si je med spustom po umetno zgrajenih pečinah, ki so obkrožale utrjeno citadelo božanskega imperatorja v Sareerju, poškodoval desno koleno.

Kwuteg je zaslišal Ulotove krike, nenadno in zloslutno tišino, nato pa spet tulež lovečih svolkov. Poskušal je ne misliti na še enega od prijateljev, ki so ga pokončali Letovi pošastni čuvarji, toda domišljija je opravila svoje. Kwuteg je v sebi preklel tirana, vendar kletve ni izrekel na glas, da sapa ne bi šla v nič. Še je imel možnost priteči do varnega zavetja – reke Idaho. Vedel je, kaj si o njem mislijo njegovi prijatelji – celo Siona. Od nekdaj je veljal za obotavljivca. Že kot otrok je vedno hranil moči, dokler jih ni najbolj potreboval, in kot pravi skopuh varčeval s presežki energije.

Kwuteg je kljub poškodovanemu kolenu tekel vse hitreje. Vedel je, da je reka blizu. Njegova poškodba je presegla navadno bolečino in se razžarela v bohoten plamen, ki ga je žgal po vsej nogi in boku. Zavedal se je meja svoje vzdržljivosti. Vedel je tudi, da bi Siona morala biti že skoraj pri vodi. Kot najhitrejša tekačica med njimi je nosila zapečaten omot, v njem pa reči, ki so jih ukradli iz utrdbe v Sareerju. Kwuteg je med tekom ves čas mislil na omot.

Reši ga, Siona! Uporabi ga, uniči ga z njim!

V Kwutegovo zavest je proniknil neučakan lajež svolkov. Bili so preblizu. V tistem trenutku ga je prešinilo, da jim ne bo ubežal.

Toda Siona jim mora ubežati!

Tvegal je pogled čez ramo in opazil, da ga eden od volkov namerava napasti z boka. Namera zasledovalcev mu je proniknila v zavest. Ko se je volk z boka pognal vanj, je tudi Kwuteg odskočil. Med njim in krdelom se je znašlo drevo; počepnil je, da bi se izmaknil volku, ki ga je napadel s strani, pri tem pa z obema rokama sunkoma zgrabil eno od njegovih zadnjih tac in ujeto žival kot mlat zavihtel v krogu, da bi z njo razgnal druge. Ko je sprevidel, da je žival lažja od pričakovanj, se je skoraj razveselil, da se je tehtnica prevesila na njegovo stran. Živo gorjačo je kot derviš zavihtel nad napadalce; dvema je razbil lobanjo in ju dotolkel. Z vseh strani pa se ni mogel braniti. Eden od vitkih samcev mu je skočil na hrbet in ga stisnil k drevesu. Ostal je brez mlata.

»Teci!« je zakričal.

Krdelo ga je naskočilo, Kwuteg pa je z zobmi zgrabil goltanec vitkega samca. Z vso silo, kolikor je je premogel v skrajnem obupu, je zagrizel. Volkova kri mu je poškropila obraz in ga oslepila. Kwuteg se je na slepo kotalil in se spoprijel z novim volkom. Del krdela se je spremenil v tulečo, prevračajočo se gmoto, v kateri so se nekateri volkovi spravili na ranjence iz lastnih vrst. Vendar se večina krdela vseeno ni nameravala odreči plenu. V Kwutegovo grlo so se z ene in druge strani zarivali čekani.

Tudi Siona je slišala Ulotov krik, nato pa nedvoumno tišino, ki ji je sledil lajež krdela. Volkovi so nadaljevali pregon.