Diktator z Griča

Dragico Krapež so še kot dojenčka vzeli mami (njena starša so ravno tako nasilno ločili), prepovedano ji je bilo druženje z vrstniki, ujčkanja in razvajanja mala deklica ni bila deležna, stiki z očetom so bili nadzorovani, njene želje in ambicije potlačene. Ni smela nadaljevati šolanja, ni se smela zaposliti, kot bi želela. Čeprav je bila brihtna in je dosegala odlične uspehe, ni ji bilo dovoljeno nič. Drugi so odločali namesto nje – Diktator, kot ga imenuje, »fanatik, ki si ne zasluži, da bi bilo njegovo ime sploh zapisano«, pa ded po očetovi strani, komunistični funkcionar na Cerkljanskem, ki mu je Dragica pravila wače. 

Neverjetno, kako je ded krojil usodo Dragičine družine, vedel se je oblastno in samovoljno do družinskih članov in vseh ostalih ljudi, imel je veliko družbeno moč in vedno je obveljala njegova beseda. Osamljena Dragica je že kot otrok iskala uteho v naravi in družbi domišljijskih prijateljev. Edino babica, očetova mama, jo je podpirala in ji bila zgled življenjske vztrajnosti. Dragica je utrpela številne krivice, živela je pod pritiski, a uspelo ji je najti lastno pot: postala je mama, babica in prababica ter celo pomagala tistim, ki so ji prizadejali zlo. Ostala je zvesta sebi, naravna upornost ji je pomagala, da je življenje ni zlomilo in da je svojo zgodbo zapisala neposredno in trezno. »Veliko krivic sem prestala, a nikomur ne bom sodila,« piše v sklepnih straneh te avtobiografije, ki se ponuja v branje kot osebno pričevanje in tudi kot dokument časa, ki sega od štiridesetih let prejšnjega stoletja do danes.

V knjigi je objavljeno tudi fotografsko in dokumentarno gradivo, ki dopolnjuje avtoričino pripoved. Knjiga je primerna za starejše bralce in take, ki ljubijo pričevanjske zgodbe. Kljub trpkim življenjskim izkušnjam je avtoričin slog živahen in tekoč, da bralca s stopnjevanjem napetosti priklene na zgodbo.

Odlomek:
»Ata se je že v otroških letih veliko družil s sosedovim fantom in z leti sta postala najboljša prijatelja. Prijatelj je imel kar šest bratov in dve sestri. Ko se je ata vrnil iz taborišča, sta bili sestri še otroka. Starejša je imela dvanajst let, a leta hitro minejo in nagajiva prijateljeva sestra je postala lepo dekle. Čeprav je bil enajst let starejši, se je med njima rodila ljubezen. Prav njuna ljubezen pa je bila kriva, da sta se znašla vsak na svojem bregu. Med njima je besnela reka, ki je sproti odnašala vse mostove. Kljub temu sta vztrajala in upala, da bo iskrena ljubezen sčasoma premostila deročo reko. Kako sta se motila!«

O avtorici:
Dragica Krapež (Grič, 1955) je upokojenka. Piše prozo za otroke in odrasle: je avtorica kratkih zgodb (Na robu, 1997), romana Dediči (2001), ki sodi v okvir pokrajinske oz. domačijske književnosti, in pravljic (Nona z Griča pripoveduje, 2024).