Enakonočja

Enakonočja obravnava raznovrstna vprašanja in izzive, ki izhajajo iz interakcij med pesniškim subjektom in obdajajočim ga svetom – tako intimne odnose kakor tudi vlogo posameznika v družbeni tkanini. Govorna perspektiva je pri tem najpogosteje samost in osamljenost v komunikaciji z bližnjim(i) oziroma marginaliziranost in atomiziranost v odnosih in soočanju z okolico.

Slednja ni predstavljena le kot človeški kolektiv, temveč je marsikdaj kar konkretno naravno okolje, saj pesmi pogosto nagovarjajo tudi ekološki odnos do sveta, v katerem živimo. Hkrati je v to pesemsko govorico vgrajena stalna napetost, s katero se pesniški jaz iz pretežno urbanega obrača v naravo, ki še vztraja v svoji nespremenjenosti od človeka.

Dodatno tematsko polje odpira knjiga Enakonočja s pretresanjem odnosov med posameznikovim bivanjem v aktualnem času in človeško (brezčasno) zgodovino, zlasti s spraševanjem o možnostih mirnega sožitja.