Gora molči

Jelkine ljubezni niso le srečne ali nesrečne romance, ampak so ujetnice njenega večno vznemirjenega srca, ki tudi bralcu zastavljajo vprašanja, ali glavna junakinja romana in njene štiri ljubezni ravnajo tako, kot bi on sam ravnal, če bi bil v njihovi koži. 
Pisatelj razgrinja širokoplastno in napeto čtivo. Eden od razlogov za njegove presenetljive narativne zasuke v tem romanu pa je tudi ljubezen.

Humanitarka ostaja čustveno odvisna od moža zdravnika, od katerega je ločena. Ko se ob svojem močno angažiranim delom z azilanti nekoliko zaplete z afganistanskim beguncem, zdravnik na trekingu v zahodnem Tibetu zagonetno izgine.  Z gorskim vodnikom, ki je bil »izgubil« svojega varovanca, se podata v Tibet po sledeh tega izginotja. Pri tem se morata prebiti skozi številne ovire; dežela postaja nevarna, odnosi med njima in Tibetanci oziroma Kitajci pa vse bolj zapleteni. Tudi ko se vrneta v Slovenijo, se zgodba dramatično zapleta naprej, sklene pa z rešitvijo, ki utegne tesnobnim in razcepljenim ljudem v  eksistencialnih krizah pomagati najti medsebojno bližino.

V knjigi je ljubezen prikazana v svojih številnih obrazih: ljudi združuje in ločuje, jih lomi in povzdiguje, da si lahko osvestijo svojo usodo in smisel življenja, mir in lepoto. Prikazana je v okoljih družbene neuravnovešenosti v Sloveniji, anksioznih motenj, življenjskih negotovostih in akcijskega poguma, športnosti in obenem nelagodja intelektualcev, vprašanj tujstva in skrivnostnosti, ki preplavlja svet – kaj se pravzaprav dogaja na Kitajskem. 
Roman pa skuša orisati tudi nekaj črt himalajističnega budizma. V osnovi skuša roman, ne bojmo se besede, kar ambiciozno vpeljati tudi velike teme ženstva, ki so bile doslej vsaj v pisavi pisateljev zamolčane ali potlačene, pa tudi teme nežnosti in surovosti, krivde, kesanja, pokore in odpuščanja, laži in odrivanja resnice. 

Iz knjige:
Hej, stara sablja, na koncu te noči se spominjam tudi tebe in te lepo pozdravljam. Na misel mi je prišlo, kar si mi nekoč povedal. Bilo je še v časih, ko si bil že ločenec, pa si v neki družbi čudno ponosno oznanil, kako si vesel, da si bil poročen kar pet let. Se spominjaš? Rekel si – ampak tega se natančno morda spominjam le jaz: če z žensko živiš pet let, toliko, kolikor sem s svojo ženo živel jaz, veš o ženskah več, kot da bi jih v teh letih imel pet, ja, vsako leto drugo žensko, tako si rekel. Morda se niti  ne spominjaš. In si me zelo pomenljivo pogledal. Kakor bi mi hotel povedati: Jelka, ne bodi ena tistih, ki so dobre samo za eno leto. Ker je to premalo, da žensko spoznaš. 

O avtorju:
Žejko Kozinc (1939), pesnik, pisatelj in scenarist, doma iz Brestanice, živeč v Ljubljani, je svoja najboljša, z doživljaji najbolj bogata leta preživel v novinarstvu. Zato nima zadreg pri kreiranju zgodb iz sodobnosti doma in po svetu, seveda ne le iz svojih spominov, ampak iz vnetih opazovanj in kritičnih razmislekov o sedanjosti. Napisal je štirideset literarnih in publicističnih knjig. Gora molči je njegovo dvanajsto prozno delo. Za romane je prejel nekaj nagrad, nazadnje Družinino svetlobnico. Za filmske in televizijske scenarije je dobival prve nagrade v Pulju, na Dunaju in Strasbourgu. Dvakrat je bil v ožjem izboru za nagrado kresnik.