Hudičevi napoji

Karizmatični kapucin Medarus v samostanu najde čudežno stekleničko z zlodejevo tekočino. Ko jo popije, se mu življenje zapolni z vizijami, norostmi, umori, pregrehami, zlobo, zabavo in kesanjem.

Ko ubije taščo in brata svoje izvoljenke, princese Avrelije, in je njegovo hudičevo delo razkrinkano, je edina rešitev ta, da pobegne, vendar ga tudi na begu zasleduje glas morilskega dvojnika. Briljanten opis razcepljene osebnosti skozi pustolovsko zgodbo grešnega meniha, ki doživlja globok proces kesanja, na koncu romana pa je poplačan z odkritjem slikarjevega dnevnika.

Ernst Theodor Amadeus Hoffmann (1776 – 1822), največji pripovednik nemške romantike.

Človek mnogih darov, odličen pravnik, karikaturist in slikar, skladatelj in predvsem pisatelj. S peresom je slikal na eni strani brezčutne filistre, živeče svoje pusto življenje, na drugi pa poetične ljudi z bogatim notranjim življenjem, nagnjene k pustolovščinam v svojem notranjem in zunanjem svetu.

Med njegovimi glavnimi literarnimi deli so Življenski nazori mačka Murra, Fantazijske zgodbe v Callotovi maniri, Nočne zgodbe, Gospod Cinober, Mojster Bolha in roman Hudičevi napoji.