Iluzija med svetlobo in senco

»Ves čas je slikal nebo brez neviht in ona je hodila bosa po tleh, polnih razbitin.«

Iluzija med svetlobo in senco Nine Babič je pesniški prvenec, ki skozi fragmentaren in izrazito intimističen pesniški jezik raziskuje odnose, hrepenenje, samoto ter notranjo preobrazbo.

Zbirka se razvija skozi zgodbo odnosa, v katerem se prepletajo bližina, dvom, odsotnost in postopno razpadanje iluzije. Lirski subjekt je ranljiva ženska, ujeta med željo po povezanosti in resnico samote, ki mora skozi notranji razkroj znova poiskati lasten glas.

Med iluzijo in resnico

V ospredju zbirke je napetost med tem, kar si želimo videti, in tem, kar se pokaže, ko blišč izgine. Pesmi se dotikajo trenutkov, ko se predstava o odnosu začne krušiti, pod površjem pa se razkrijejo hrepenenje, bolečina in tišina.

Iluzija bližine se postopoma umika soočenju s samoto. Prav v tem prehodu pa se odpira prostor za nekaj novega – za ponovno vzpostavljanje lastnega glasu, notranjega ravnovesja in osebne svobode.

Simbolni svet gozda, hiše, svetlobe in sence

Avtorica osebne izkušnje ne opisuje neposredno, temveč jih preoblikuje v simbolni jezik prostora in narave. Med osrednjimi podobami se pojavljajo:

• gozd kot prostor izgubljenosti in iskanja,
• hiša kot prostor bližine, spomina in ujetosti,
• svetloba kot podoba upanja in razkrivanja,
• senca kot prostor dvoma, odsotnosti in notranje napetosti,
• počena stekla, zidovi in razbitine kot podobe razpada iluzije.

Fragmentarnost, ponavljanje podob in melodična struktura ustvarjajo občutek notranjega toka, v katerem se čustva ne razlagajo, temveč se postopoma razkrivajo skozi podobe.

Od ranljivosti do notranje svobode

Iluzija med svetlobo in senco ne ostaja le v temi. Čeprav je jezik mestoma temačen in zaznamovan z občutkom izgube, se zbirka postopoma umirja v krhek notranji mir.

Pot lirskega subjekta vodi od razpada bližine proti samostojnejšemu odnosu do sebe. Senca tako ni le znak izgube, temveč postane tudi prostor, iz katerega se lahko rodi nova svetloba.

Komu je zbirka namenjena?

Zbirka nagovarja bralce sodobne intimistične in introspektivne poezije, posebej tiste, ki v verzih iščejo:

• čutno in simbolno izražanje,
• teme odnosov in notranje preobrazbe,
• ranljivost in hrepenenje,
• iskanje osebne svobode,
• večpomenski pesniški prostor, odprt za lastno interpretacijo.

Iluzija med svetlobo in senco je zbirka o trenutku, ko se iluzija razblini, tišina spregovori in človek začne znova iskati sebe.

Iz knjige

Pogled skozi počeno steklo. Sestavlja koščke, da slika znova zadiha. Koščki stekla režejo rane, a želi videti le sliko, ki je krasila njuno sobano.

Sliši glas – morda le odmev, ki ne najde telesa. Sega po njegovem blišču, a ta utihne z vsakim njenim krikom.

Razbija zidove, ki dušijo njeno podobo. Ne ustavi je niti kri na vsakem členku.

Pred njo tema, za njo prostor, ki še vedno kliče po imenu. Hladne stene se bližajo njenemu bitju, dušijo njen dih.

Sprašuje se, kako naprej. Edina pot se zliva v meglo.

Obstane.

Tišina spregovori. Spozna – njuna slika nima okvirja. Ostaja le skrivnost, ki skozi počeno steklo izgublja podobo.

O avtorici

Nina Babič v vsakdanjem življenju usklajuje delo, dom in materinstvo treh otrok. Pisanje jo spremlja že od otroštva, v zadnjih letih pa je postalo njen osrednji izrazni prostor.

Piše poezijo, v kateri skozi simbolne podobe narave raziskuje odnose, notranje preobrazbe in iskanje osebne svobode. Njeni verzi se gibljejo med svetlobo in senco, bližino in odsotnostjo ter postopoma razkrivajo razpoke med videzom in notranjim doživljanjem.

Iluzija med svetlobo in senco je njen pesniški prvenec, nastal na podlagi osebne izkušnje odnosa, ki jo avtorica preoblikuje v simbolni jezik gozda, hiše, svetlobe in sence.

Na sorodno temo je že izdala prozno delo Skrivnost, ne izbira. Tokrat se k istemu jedru vrača skozi poezijo, ki odpira bolj subtilen in večpomenski prostor ter bralcu omogoča lastno interpretacijo in doživljanje.