Krpice

»šumlja ekstaza, pomešana z duhom
po zemeljskih globinah«
– Željko Perović

Krpice: nenaročeni rokopisi Željka Perovića so pesniška zbirka, ki se giblje med intimistično liriko, pogovornimi prizori in fragmentarno sodobno pesniško strukturo.

V njej se vsakdanji trenutki – kava, narava, spomin, pogovor in pogled na okolico – lomijo v drobce odnosov, notranjih preskokov, ironije in tišine. Zbirka ne gradi klasične zgodbe, temveč ustvarja atmosfero, v kateri posamezni prizori delujejo kot utrinki prisotnosti.

Med ekstazo in vsakdanom

Pesniški svet zbirke nastaja v napetosti med čutnim doživljanjem in jezikom, ki skuša to izkušnjo ujeti, a se ji pomen vedno znova izmika.

Prav ta jezikovna nezadostnost postane ena osrednjih značilnosti zbirke. Besede skušajo obkrožiti občutje, naravo, bližino in spomin, vendar prostor med povedanim in občutenim ostaja odprt.

Pohorski prostor, narava in vsakdanji prizori

Zbirka je umeščena v pohorski prostor, kjer se narava prepleta z zelo konkretnimi vsakdanjimi podobami, pogovori in liki.

Med njimi se pojavljajo kelnerca K., konjski skrbnik in drugi obrazi, ki vzpostavljajo občutek neposredne življenjske bližine. Toda ta bližina se pogosto prelomi v ironijo, molk ali odtujenost.

Teme zbirke

• narava in čutno doživljanje prostora,
• spomin in čas,
• bližina in odtujenost med ljudmi,
• ljubezen in krhkost odnosov,
• jezik in njegova nezmožnost popolnoma izraziti občutje,
• ironija in vsakdanji govor,
• tišina in notranji preskoki,
• napetost med realnim in občutenim.

Poezija, ki briše meje med zvrstmi

Krpice: nenaročeni rokopisi združujejo pesmi, dramske drobce in pogovorne prizore. S tem se zbirka približuje hibridnim lirskim oblikam, ki brišejo meje med poezijo, pripovedjo in gledališkim prizorom.

Fragmentarnost, pogovorni jezik in občutek neposrednega dogajanja ustvarjajo vtis, da bralec ne spremlja razlage, temveč se za trenutek znajde znotraj prizora.

Za bralce sodobne poezije

Zbirka je namenjena predvsem bralcem, ki v poeziji iščejo atmosfero, jezikovno odprtost in večpomenskost.

Nagovarja ljubitelje sodobne slovenske poezije, intimistične lirike in eksperimentalnejših oziroma hibridnih literarnih oblik, pri katerih pomen ne nastaja le iz zgodbe, temveč tudi iz ritma, tišine, podob in prostora med besedami.

Krpice: nenaročeni rokopisi tako delujejo predvsem kot izkušnja prisotnosti – trenutek, v katerem se vsakdan in ekstaza, govor in molk, bližina in praznina za hip srečajo v istem verzu.

Iz knjige

vseokrog nedojemljiva čutnost
v razrasti podobe sveta,
zaman oblegane z jezikom,
le s sapo
opletaš ob njenem vznožju –
ubesédi se, besedovalka! ti
šine po požirku borovničevca,
ko vztrepetajo listi na topolih –
čutijo nevihto, smreko zraven
ovija srobot, ne, je ne bo
posušil ... pri Gojzerju je eno
usekalo v križu:
stari te premalo hobla,
pravi kelnerca K., se hladi
s Pilsom in si gladi trebuh,
ti v mislih tavaš k Trikotni jasi

O avtorju

Željko Perović, rojen leta 1961 v Visokem v Bosni in Hercegovini, je slovenski pesnik in prevajalec. Po končani Železniški prometni šoli v Mariboru se je zaposlil kot vlakovni odpravnik, služboval pa je v Šoštanju, Rogatcu, Rogaški Slatini, Podvelki in Pesnici.

Z literaturo se je začel ukvarjati leta 1980, prve pesmi pa je objavljal v biltenih srečanj pesnikov in pisateljev. Redno objavlja v slovenskih literarnih revijah, deluje pa tudi kot prevajalec in organizator kulturnih stikov med državami nekdanje Jugoslavije.

Med njegovimi pesniškimi zbirkami so Podarjeni glasovi (1997), Kapljevina (2001), Utiha (2002), Golim sinapsama (2009) in Sinapse (2010).

Za svoje ustvarjanje je prejel več priznanj. Leta 1994 je prejel prvo nagrado revije Mladika, leta 2015 pa je zmagal na Pesniškem viteškem turnirju v Mariboru in prejel naziv »vitez poezije«. Prejel je tudi Lirikonovo zlato.