Kvačkane puščice

Marija, Angelca in Zofka namesto kvačkanja prtičkov in obiskovanja sobotnih tržnic odkrijejo povsem nov »prostičasni hobi«: vrhunsko načrtovane, nesramno drzne in presenetljivo učinkovite kriminalne akcije po slovenski prestolnici.

Marija, Angelca in Zofka namesto kvačkanja prtičkov in obiskovanja sobotnih tržnic odkrijejo povsem nov »prostičasni hobi«: vrhunsko načrtovane, nesramno drzne in presenetljivo učinkovite kriminalne akcije po slovenski prestolnici.

Knjiga s svojo drzno, s satiro nabito zasnovo nosi jasno sporočilo: dostojanstvo, strast do življenja in želja po avtonomiji nimajo roka trajanja.

Čeprav trojica deluje zunaj zakona, moralna nota romana ne opravičuje kriminala sama po sebi, temveč ostro izziva družbeno hipokrizijo – kaj je v resnici večji zločin: drzen rop treh upokojenk ali sistem, ki po štiridesetih letih poštenega dela človeka prisili v boj za preživetje?

Kvačkane puščice so opomnik, da se pod sivimi lasmi in mehkimi pletenimi jopicami pogosto skrivajo neusmiljeni umi, bogate izkušnje ter neukrotljiv, duhovit upor, ki ga družba podcenjuje na lastno odgovornost.

Čeprav se Kvačkane puščice vsebinsko umeščajo ob bok svetovnim uspešnicam o drznih starejših junakinjah, je posebnost romana v avtentičnem lokalnem okolju Ljubljane ter neizprosnem, prepoznavno ostrem novinarsko-literarnem glasu avtorice. Namesto zgolj nedolžne zabave knjiga ponuja sočno, politično nekorektno in neusmiljeno satiro na račun slovenske družbene realnosti.

Pripoved zaznamujejo izjemen ritem, nepredvidljivi zapleti in stalna napetost. Ropi in akcije se ne iztečejo vedno po načrtu – nepričakovani človeški dejavniki, zdravstvene tegobe v najbolj neprimernih trenutkih in nepričakovani preobrati skrbijo, da bralec do zadnje strani ne ve, ali se bo zgodba končala s tragičnim razkritjem ali popolnim triumfom geriatričnega podtalja.

Odlomek iz knjige

»Punce, to je naš ognjeni krst,« zašepeče Marija, ko stopajo po oddelku s delikatesami. »Tu ne gre za denar,« dvigne prst visoko v zrak: »Tu gre za preizkus nevidnosti.«

Potem oprezno pogleda okoli sebe, enako naredita tudi Zofka in Angelca. Vrvež v trgovini je običajen, ljudje zbirajo v plastične embalaže zavito hrano, nihče se z nikomer ne pogovarja, vsakdo gleda samo predse. In v cene izdelkov.

»Pravilo številka ena,« zašepeta Marija: »Ne skrivajta se. Če se skrivaš, si osumljenec. Če pa stojiš sredi poti in iščeš očala, si samo nadležna upokojenka. Zofka, ti si vaba. Angelca, ti si logistika. Jaz sem opazovalka.«

Zofka zavije z očmi, a hkrati popravi svojo pleteno jopico in jo potegne navzdol. V rokah drži prazno nakupovalno vrečko iz blaga, ki ima na dnu skriti dvojni rob.

»Pašteta, Marija?« sikne zdaj Zofka: »Resno? Za prvo akcijo bi lahko izbrali vsaj kakšen dober pršut.«

»Ne bodi požrešna, Zofka. Pašteta je majhna, gosta in težka. Če jo lahko spraviš mimo blagajne brez tresenja, potem lahko spraviš tudi zlato paleto.«

Mnenja o knjigi

»Oj, tele tvoje kvačkarice so zakon, sem nameravala prebrati samo prvo poglavje, da dobim občutek ... In evo me že v 14. poglavju, te kar povleče noter ... Super ideja, sicer čisto možno, da samo naju zanima rop s strani babic, ker je bila to že davno moja otroška želja ... A roman je napisan tako duhovito, brihtno in posrečeno, da ... kapo dol.«

Miša Gams, pisateljica in literarna kritičarka

»Splošni vtis: zelo fajn, zabavna feministična kriminalka s socialno noto.«

Aljoša Rovan, prevajalec

O avtorici

Katarina Keček je novinarka, pisateljica in dolgoletna kolumnistka revije Jana, kje že leta neusmiljeno, značilno ostro in duhovito razgalja družbene nesmisle, medčloveške odnose ter vsakdanjo slovensko realnost. Njen pisateljski slog zaznamujejo besedilna ostrina, ciničen črni humor, neusmiljen pogled na sistemske nepravilnosti ter globoka empatija do posameznikov, ki jih je družba potisnila na rob ali označila za nevidne. Zgodbe gradi na avtentičnih človeških usodah, terenskih izkušnjah in politično nekorektnem pogledu na svet.

www.katarinakecek.com

FB, Instagram: Katarina Keček Prva