Kvizoman

Večina vprašanj je zastavljena tako, da vsebuje vsaj dva namiga za pravilno rešitev. Avtor je z raznovrstnostjo vprašanj želel doseči, da bodo pritegnila tako gospodinje, mlade in upokojence kot zaprisežene kvizaše, ki kar kipijo od nakopičenega splošnega in strokovnega znanja.

A odgovor se pogosto skriva v logičnem sklepanju in povezovanju posameznih dejstev. Zato pri odgovarjanju ni nujno najuspešnejši tisti, ki največ ve, temveč tisti, ki zna logično sklepati in povezovati dejstva.

Kvizoman vam ponuja ravno to. Zato si ob vsakem vprašanju vzemite čas za razmislek in se poglobite vanj. Namig pri vsakem vprašanju vas bo na zabaven način s postopkom izločanja približal pravilnemu odgovoru.

Tudi če ga poznate, se prepustite namigu, saj je pogosto celo bolj zanimiv od samega vprašanja. Avtor je prepričan, da bodo rešitve na koncu zbirke zgolj potrdile pravilnost vašega odgovora ali domneve.

O avtorju

Avtor Kvizomana, ki piše pod psevdonimom Jan Mešek, pravi, da mladi večinoma sploh ne vedo, o čem govori, ko jim pripoveduje, da so ga Sportske novosti naučile brati, Politikin zabavnik in Radar odkrivati zanimivosti, Kvizkoteka pa razmišljati in povezovati.

Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli, njegove pa so bile kar tri: dolgolaso dekle iz nebotičnika, Balaševićeva pesem Prva ljubav in hrvaški televizijski kviz Kvizkoteka. Dolgoletna zaljubljenost, ki bi ji lahko rekel že kar zasvojenost, se je ohranila le pri zadnji. Igra detekcije, igra asociacij, igra z zbirnimi odgovori, anagrami in premetanke so ga vsak četrtek zvečer prikovali pred mali ekran.

Svoje skromno gimnazijsko znanje je skušal primerjati s pravimi znalci, ki so postali njegovi intelektualni vzorniki. Občudoval je njihov izjemen razpon splošne razgledanosti, pronicljivosti, asociativnosti in informiranosti. Navduševalo ga je, kako so znali iz razdrobljenih podatkov s pomočjo nakopičenega znanja, logičnega sklepanja, asociacij in notranjega občutka sestaviti mozaik pravilnega odgovora.

Hkrati se je že takrat spraševal, ali niso še večji mojstri pravzaprav tisti, ki znajo tako pretanjeno sestaviti vse te miselne igre. Koliko različnih znanj, virov informacij, domiselnosti in iskrivosti premorejo ljudje v ozadju, ki gledalcem omogočajo takšno zabavo? Njegovo občudovanje se je sčasoma vse bolj nagibalo k njim, kajti dobri kvizaši so zmagovali in odhajali, sestavljavci pa so ostajali kot nepresahljiv vrelec domislic.

Obdobje pred splošno dostopnim internetom, Googlom in umetno inteligenco je zahtevalo prav to: veliko znanja in razgledanosti ter preverjanje podatkov v obsežnih enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Zato ga ne preseneča, da je eden najbolj priznanih novinarskih peres, Boris Dežulović, že v fantovskih letih predelal celotno Splošno enciklopedijo, katere zbirka se je lahko merila v metrih. Takšno branje je bilo namreč za vedoželjne eden od načinov pridobivanja široke splošne razgledanosti.

Že takrat se je v njem izoblikoval Kvizoman, ki je nato dolga leta ostal skrit pod bremenom vsakdanjih obveznosti in skrbi za preživetje. Željo po sestavljanju vprašanj je v njem znova prebudil hrvaški kviz Potjera (v slovenski različici Na lovu), ob katerem je ponovno začutil stari kvizaški duh nekdanjih sestavljavcev Kvizkoteke.

Notranji glas mu je govoril: »Imaš ideje, sestavljaj svoja vprašanja, bodi izviren in iskriv. Bodi Kvizoman in svoje domislice predaj še drugim. Naj se tudi drugi zabavajo ob odgovarjanju, kakor se ti zabavaš ob sestavljanju.«