Literarni kažipoti

Literarni kažipoti prinašajo zbirko esejev pisatelja, pesnika, urednika in esejista Leva Detele. Njegova literarna in uredniška pot poteka med dvema jezikoma, slovenščino in nemščino. Umik iz takratne Jugoslavije leta 1960 je zaznamoval njegovo nadaljnje literarno delovanje, ki se je osredinilo na zamejstvo in zdomstvo, zlasti na območja Trsta, Celovca, Argentine, Avstralije in Severne Amerike. Ta življenjska in ustvarjalna pot pomembno zaznamuje tudi zbirko esejev Literarni kažipoti.

V esejih avtor premišljuje o vidnih književnikih in književnicah ter o položaju slavistike zunaj okvira naše države. Njegovi literarni kažipoti presegajo zgolj literaturo in segajo tudi v širši razmislek o kulturi, jeziku in evropskem prostoru.

Iz knjige

»Ko govorimo o nacionalnih literaturah in evropski kulturi, ne smemo pozabiti, da tvorijo nacionalne in regionalne tradicije esenco oziroma bistvo kulture, katere eksemplarična enotnost sestoji iz različnosti posameznih delov in iz istočasnega prizadevanja vseh teh delov k nekemu povezujočemu in bolj univerzalnemu cilju.

Ozkosrčni nasprotniki drugih jezikov in kultur, zaradi katerih se baje počutijo ogrožene, uničujejo prav to, kar bi moralo biti najdragocenejše in najbolj evropsko v novi Evropi. S svojim radikalizmom uničujejo večsmerno in različno. Izpodkopavajo multikulturno mrežo in razvejenost, ki je nastala v dolgotrajnih zgodovinskih procesih in soodvisnostih, ki so tako značilne za naša območja.«

O avtorju

Lev Detela je pisatelj, pesnik, urednik in esejist, ki je svojo literarno in uredniško pot oblikoval med slovenskim in nemškim jezikom. Umik iz takratne Jugoslavije leta 1960 je pomembno zaznamoval njegovo ustvarjalno pot. Njegovo delovanje se je osredinilo na zamejstvo in zdomstvo, predvsem na Trst in nemško govoreče okolje.

V njegovem pisanju so pogosti motivi dvojnosti, ki izhajajo tudi iz avtobiografskih izkušenj. V svojih delih obravnava tematiko tujstva, ki se pojavlja tako v domačem kot tudi v tujem okolju. Eksistencialna stiska sodobnega človeka je ena izmed tem, ki jih je kot mlad avtor odprl v slovenski književnosti, pozneje pa se je ta tematika razvijala tudi v smeri fantastike.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je začel pisati tudi v nemškem jeziku. Njegovo uredniško, esejistično in literarno delovanje je bilo pogosto umeščeno zunaj osrednjega slovenskega prostora. Kljub temu njegovo pisanje zaznamujejo družbenokritičnost, razmislek o literaturi in kulturi ter prizadevanje za širše razumevanje evropskega kulturnega prostora.