Na dolge proge

Na dolge proge je leposlovni del samorefleksivne tekaške tetralogije Sama Ruglja, ki jo poleg te knjige sestavljajo še Delaj, teci, živi, Ultrablues in En korak, en utrip srca.

Intimna avtobiografska pripoved se v njem prepleta z romaneskno zgodbo o življenjskem zorenju. Odločitev za tretjeosebno naracijo je avtorju omogočila dragoceno distanco, s katere brez lažne patetike opazuje pot svojega junaka – od očalastega dečka, ki na ljubljanskem Taboru po naključju odteče svojih prvih trideset krogov okoli manjšega stadiona in tam odkrije moč vztrajnosti, do študijskih let, družinskega življenja in poklicne poti v knjižnem založništvu.

Pripoved bralca vodi skozi junakove ključne življenjske etape in tekaške preizkušnje: od prvega maratona v Radencih, ki ga je protagonist pri osemnajstih letih pretekel skupaj z očetom, do poznejših podvigov na dunajskem maratonu, gorskem maratonu v Baški grapi ter zahtevnih ultramaratonov v ZDA in Avstraliji. Toda tek tu ni zgolj premagovanje kilometrov in lovljenje rezultatov, temveč prostor, v katerem se junak sooča z družinskimi prelomi, išče bližino drugih in se vrača k lastnim spominom.

Proti koncu se pripoved poglobi v razmislek o usihanju telesnih moči, soočanju z lastno minljivostjo in iskanju sledi, ki jo človek pušča za seboj. Na dolge proge je tankočutna, iskrena in poetična knjiga o teku in knjigah, očetih in otrocih, predvsem pa o neusahljivi ljubezni do življenja, ki se izraža (tudi) skozi gibanje.

Iz knjige

»Proga se je spet zravnala. Spustil je ženo naprej in stekla je kakor srna. Moj bog, si je mislil, sva že skoraj pri koncu njenega prvega ultramaratona, pred katerim je doslej tekla največ nekaj čez trideset kilometrov, pa teče kot srna.

'Teci,' je zašepetal, 'teci, srna moja.'«

Mnenja o knjigi

»Na dolge proge je celostna samorefleksija z vsemi značilnostmi bildungsromana. Poetična proza v – dobesedno – gibanju.«
— Boštjan Videmšek, iz predgovora

»Eden bolj ganljivih prizorov v knjigi Na dolge proge se zgodi, ko se tretjeosebni junak, na las podoben avtorju, v objemu Bohinjskega jezera in žene odloči, da ne bo za vsako ceno utrujal že tako izmučenega telesa, in si raje privošči dan počitka, saj je prednost povsem lastnih življenjskih izzivov ravno v tem, da jih lahko končaš, kjer hočeš sam, in ne tam, kjer si je zamislil organizator.«
— Urban Vovk

O avtorju

Samo Rugelj (1966) je knjižni založnik in urednik, avtor številnih knjig, ki se je v zadnjem obdobju pomaknil proti izpovednim in leposlovnim delom, kot so literarni potopisi Triglavske poti (2018), Soncu naproti (2022), za katerega je prejel nagrado za najboljši potopis krilata želva, in Z vetrom v hrbet (2026), ter romana Resnica ima tvoje oči (2018), ki je bil nominiran za nagrado kresnik, in Samo močni preživijo (2023). Njegov leposlovni prvenec Na dolge proge zdaj izhaja v prenovljeni izdaji.