Patriarhova jesen

Sijajna zgodba o karibskem tiranu in pokvarjenosti oblasti je eno najbolj intrigantnih del Gabriela Garcíe Márqueza. Patriarhovo jesen, ki jo je imel za svoje najboljše delo, je pisatelj poimenoval »pesem o samoti moči«. Od usmiljenja do prevar, od dobrohotnosti do zlobe, od strahu pred Bogom do skrajnega nasilja – diktator Patriarhove jeseni uteleša najboljše in najslabše plati človekove narave. Umirajoči tiran, ujet v zaporu lastnega diktatorstva, je nazorno upodobljen z inovativno, sanjsko pisavo, polno simbolnih opisov, s čimer bralec stopa v svet slavnega mojstra magičnega realizma – svet, ki je hkrati domišljijski in resničen.

Kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez (1927–2014) velja za enega najpomembnejših pisateljev 20. stoletja. Za svoje delo je prejel najprestižnejše literarne nagrade. Rekorde branosti je požel z mojstrovino Sto let samote, ki je prevedena v 46 jezikov in prodana v več kot 50 milijonov izvodih, podobno popularnost pa je doživel tudi z romanoma Ljubezen v času kolere in Kronika napovedane smrti. Največji pričevalec Latinske Amerike, najslavnejši mojster magičnega realizma, živa legenda – to je le nekaj opisov, ki so ga spremljali v času pisateljske kariere in s katerimi ga bralci in kritiki slavijo še danes. Odraščal je med ženskami in zaradi zgodb, ki so mu jih ves čas pripovedovale babica, teta ter indijanske služkinje, so ga tlačile more – dokler jih ni začel prelivati na papir. Ko so mu leta 1982 podelili Nobelovo nagrado, so zapisali: »Za romane in novele, kjer se fantastičnost in resničnost spajata v bogato vsestranskost pesniškega sveta, iz katerega odsevajo življenje in konflikti celine ...«