Petrihorion

Petrihorion je roman Lucije Mirkac Fortin, ki skozi fragmentarno pripoved spremlja duhovno odisejado dveh neimenovanih posameznikov v iskanju drug drugega ter neizrekljivega, tistega, česar človek ne more videti, slišati ali dokončno doumeti. Petrihorion – vonj zemlje in dežja, ki se dviga proti nebu – postane simbol poti, na kateri se človek giblje med svobodo, razumom in globinami lastne duše.

Junaka potujeta po ravnicah svobode, kjer je mogoče plavati v horizontalo, se vzpenjata na goro razuma, kjer čutenje vodi v čudenje, ter se vedno znova vračata v dolino, ko trčita ob mejo nevidnega. Spust v globino duše ne prinese pričakovanega razsvetljenja, srečanje pa je mogoče le na bregu – ob hiši na skali, kjer prebiva ljubitelj življenja in kjer človek lahko le čaka, da se nadenj skloni milost.

Roman je zgrajen iz fragmentov, ki jih lahko beremo kot celoto ali kot samostojne zapise: kratke zgodbe, refleksije in črtice. V besedilu se prepletajo različni pripovedovalci in perspektive, sanjske podobe, svetopisemske aluzije ter prehajanje med jeziki. Poglavja z enigmatičnimi naslovi tvorijo skrita sporočila, celotna struktura romana pa je izrazito ciklična.

Roman je razdeljen na dvanajst poglavij v treh delih, kar omogoča počasno, meditativno branje zgoščenega besedila. Sprva razpršene zgodbe se proti koncu vse bolj zgoščajo in preraščajo v epsko napoved vode, ki bo prestopila bregove srečanj in potopila svet. Zaključek romana izzveni v duhu sporočila Črnega vrana.

O avtorici

Lucija Mirkac Fortin (1997) je pisateljica, pesnica, dramatičarka, libretistka, kantavtorica in kulturna delavka slovensko-poljskih korenin. Po izobrazbi je literarna komparativistka in slovenistka, po poklicu pa profesorica slovenščine na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Je avtorica več romanov, pesniških zbirk in dram, objavlja pa tudi v revijah in različnih zbornikih.