Prostor za lepo mesto

Prostor za lepo mesto Valentina Cundriča je pesniška zbirka, ki s skoraj fotografskim pogledom in blago ironičnim posmehom razkriva temne plasti človeških navad, protislovij in slepil.

Cundričevi verzi so ostro ogledalo družbi. V njih se razkrivajo človeška neiskrenost, pohlep, moralni zdrsi, vojne, neumnost in pozaba. A zbirka ni zgolj obtožnica sodobnega sveta — v njej ostaja tudi globoko sočutje do živali, narave in vsega, kar človek vztrajno ranjuje.

Poezija ostrine, nežnosti in upanja

V Prostor za lepo mesto se pesnik sklanja k zadnjemu drevesu, posluša tišino izumrlega in opazuje svet, ki se maje pod težo lastnih zmot. Njegova govorica prepleta humor in melanholijo, ostro kritiko in nežnost, posmeh in ranljivo občutljivost.

Zbirka ne ponuja olepšane podobe sveta, vendar kljub temačnim motivom ohranja vero v možnost novega začetka. V tem je njena posebna moč: opozarja, razgalja in hkrati odpira prostor za upanje.

Kaj prinaša zbirka?

• družbenokritično poezijo o sodobnem človeku in njegovih slepilih,
• premislek o naravi, živalih in svetu, ki ga človek ranjuje,
• preplet ostrega humorja, ironije in melanholije,
• pesniško soočenje z izumiranjem, pozabo in človeško zmoto,
• občutljivo poezijo, ki kljub kritičnosti ohranja možnost novega začetka.

Prostor za lepo mesto je zbirka za bralke in bralce, ki v poeziji iščejo izrazit avtorski glas, neolepšano družbeno refleksijo ter sočuten pogled na naravo, človeka in prihodnost.

Odlomek iz knjige

Ne pojejo ptice,
pojejo duše
izumrlega, izgubljenega.
Da dišijo cvetlice?
Ne dišijo cvetlice,
dišijo zlogi neizgovorjenega.
Ko bo izumrlo človeštvo,
bo čas za novoveštvo.

O avtorju

Valentin Cundrič se je rodil leta 1938 v kmečki družini. Že v otroštvu je bil močno slaboviden, njegov vid pa se je skozi leta postopoma slabšal. Kljub temu je diplomiral na slavistiki ter nekaj let poučeval na osnovni šoli na Jesenicah in na Gimnaziji Jesenice.

Zaradi napredujoče izgube vida je bil prisiljen opustiti pedagoško delo, pisanje pa je ostalo njegova življenjska nuja in poslanstvo. Ob literarnem ustvarjanju se je vrsto let ukvarjal tudi s slikarstvom.

Njegovo osrednje delo je Knjiga mrtvih, v kateri je ustvaril sonetne vence sonetnih vencev. Gre za izjemen dosežek, pomemben tudi za slovensko literarno zgodovino. Do danes je izdal 159 pesniških zbirk, 16 knjig kratke proze, štiri knjige drugih literarnih zvrsti ter tri drame.

Za svoje ustvarjanje je prejel številna priznanja in nagrade. Leta 2019 mu je Združenje slepih in slabovidnih Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo. Leta 2010 ga je pesnica Meta Kušar uvrstila ob bok pesnikoma Tomažu Šalamunu in Alešu Debeljaku na Pranger, leta 2011 pa je postal častni občan Občine Jesenice.

Njegova dela so izhajala pri številnih založbah, med drugim pri Založbi Obzorja, Državni založbi Slovenije, Cankarjevi založbi, Lipi Trst, Čufarjevi knjižici, Novi Atlantidi in založbi VED. Od leta 2021 njegove knjige izhajajo pri Kulturnem centru Maribor, kjer so med drugim izšle Magična proza Čezmejnost meje, Človek dobre volje, Mavrični obroč in Norosti človeške velikosti.