Upor telesa

Upor telesa: telo terja resnico je ena najmočnejših knjig Alice Miller, mednarodno priznane psihoanalitičarke, ki je življenje posvetila razkrivanju resnice o otroških travmah in njihovih posledicah v odraslosti. V tem delu Millerjeva s pretanjenim občutkom in analitično ostrino pojasni, zakaj duševno in telesno zdravje nista mogoča brez iskrenega soočenja z resnico lastnega otroštva.

Avtorica se ne boji postaviti trditev, ki pretresajo temelje naše vzgoje in morale. Z jasno in prepričljivo argumentacijo opozarja, da izsiljena lojalnost do staršev, ki so nas ranili, škoduje našemu telesu in duši. Telo ne pozabi – in čeprav je bilo ob dogodkih nemo, je vse zaznalo. Danes skozi bolečino kliče k priznanju: »Poglej me, priznaj resnico, ki si jo moral zanikati, da bi preživel.«

Skozi primere življenj Dostojevskega, Kafke in Virginie Woolf ter z lastnimi terapevtskimi uvidi razkriva, kako potlačena čustva vodijo v bolezen, dokler jih ne osvetlimo in jih sprejmemo. Njeno sporočilo je jasno: pot ozdravljenja ne vodi v idealizacijo staršev, temveč v pristno čutenje svoje zgodbe, naj bo še tako boleča. Samo tako lahko ponovno vzpostavimo stik s seboj, pridobimo nazaj svojo moč in zaživimo svobodno življenje.

Millerjeva zavrača četrto božjo zapoved – »Spoštuj očeta in mater …« – in s tem izziva generacije naučenega spoštovanja brez pogojev. Kot pravi: »Starši, ki svoje otroke zlorabljajo, si ne zaslužijo njihovega spoštovanja!« Knjiga ni pot tolažbe, temveč klic k svobodi. Vabi vas, da prisluhnete telesu, ki že dolgo govori resnico, čeprav je vaš um ni zmogel sprejeti.

Iz knjige

»Ko se otrok rodi, potrebuje ljubezen staršev, se pravi naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito, prijaznost, ter njihovo pripravljenost za komuniciranje. Otrokovo telo, opremljeno s temi darovi, potrebnimi za življenje, ohrani dober spomin in tak otrok bo kot odrasel človek lahko predal svojim otrokom enako ljubezen.«

»Nasilna vrsta vzgoje je zame zloraba, ker otroku ne odreka le pravice do dostojanstva in spoštovanja njegove človeškosti, temveč vzpostavlja nekakšen totalitarni režim, v katerem otrok niti ne more zaznati ponižanj, onečaščanj in prezira, kaj šele, da bi se jih lahko ubranil.«

»Nekatere od desetih božjih zapovedi so še danes veljavne. Četrta zapoved pa nasprotuje zakonom psihologije. Brezpogojno bi moralo postati znano, da izsiljena ljubezen lahko povzroči veliko škode.«

»Tudi v priročnikih za samopomoč boste komaj našli nedvoumno zavzemanje za otroka ... V teh nasvetih prepoznavam nasprotja črne pedagogike in tradicionalne morale.«

»Človek, ki si ne zna privoščiti svoje ustvarjalnosti, tega ne počne prostovoljno. Njegove zavore so posledica njegove zgodovine, ki jo mora spoznati – in to na čustveni ravni –, da bi razumel, kako je postal takšen, kot je.«

»Kako nezaslišan učinek ima ta strah zbujajoča morala na nekoč zlorabljene otroke, ni težko razumeti. Vsak, ki kot otrok ni izkusil ljubezni, hrepeni po njej – včasih vse življenje.«

O avtorici

Alice Miller (1923–2010), rojena na Poljskem, je bila svetovno priznana psihoanalitičarka, znana po svoji pionirski raziskavi otroških travm in njihovega vpliva na odrasle. Po študiju filozofije, psihologije in sociologije v Baslu se je posvetila analizi čustvene in telesne zlorabe v otroštvu. Njena dela so odprla vrata globljemu razumevanju, kako potlačena čustva oblikujejo posameznika in kako edino resnica o lastni zgodbi vodi do resnične osvoboditve in ozdravljenja.

S svojo brezkompromisno iskrenostjo in analitično doslednostjo ostaja Alice Miller ena ključnih mislečih osebnosti sodobne psihologije in zaščitnica pravic otrok. Njena dela so prevedena v več kot 30 jezikov,