V očeh kobre

Prvenec dolgoletne novinarke Nataše Zupanc je iskrena pripoved o življenju s travmo in disociacijo – psihičnim mehanizmom, ki posameznika varuje pred preobremenjujočimi izkušnjami, a hkrati razkraja občutek notranje celovitosti. Avtorica bralca popelje v subtilen, pogosto težko ubesedljiv svet razcepljenega doživljanja, kjer se prepletajo spomini, občutki in različni vidiki identitete.Disociacija je lahko vsakdanji pojav – kot trenutek odsotnosti misli ali izguba občutka za čas. Ko pa nastane kot odziv na dolgotrajno travmo, postane kompleksnejša in globlje poseže v posameznikovo zaznavanje sebe in sveta. Takrat ne gre več zgolj za bežen odmik, temveč za način preživetja, ki omogoča distanco od bolečine, a hkrati ustvarja razpoke v doživljanju lastne identitete.

Avtorica skozi kratke, intenzivne prizore razkriva svojo izkušnjo od otroštva do odraslosti. Njena pripoved ni linearna, temveč sestavljena iz drobcev – podobno kot spomin pri travmi. Bralec postopoma sestavlja sliko notranjega sveta, v katerem se posamezni deli odzivajo na sprožilce, prevzemajo nadzor ali se umikajo. Posebno vrednost knjigi dajejo strokovni komentarji, ki posamezne izkušnje postavljajo v širši psihološki okvir. Tako branje presega osebno izpoved in postane tudi vodnik za razumevanje disociacije, travme ter njihovih posledic za posameznika.
Knjiga V očeh kobre ni zgolj zgodba o bolečini, temveč tudi o iskanju smisla, razumevanja in poti naprej. Odpira pomembna vprašanja o stigmi, o tem, kako družba razume duševne stiske, ter o tem, kako lahko posameznik kljub težkim izkušnjam ponovno vzpostavi stik s sabo.

Iz knjige:
»Eden tistih filmov, ki si jih človek zapomni že zato, ker je tako drugačen, se je odvrtel neko sobotno ali nedeljsko popoldne, ko so bili na sporedu praviloma novejši in onkraj luže popularni filmi. Takoj na začetku, kmalu po prvih prizorih skupinice otrok v parku in dveh prijetnih vzgojiteljic, je bilo mogoče videti eno od obeh vzgojiteljic, kako stoji do kolen v vodi sredi nekakšnega ribnika in strmi nekam daleč tako, kot da je slepa in gluha za vse v okolici. Šele ko jo je njena kolegica zaskrbljeno klicala po imenu: ’Sybil, Sybil!’, se je ta zdrznila, in prav jasno je bilo videti, da ne razume, kako se je znašla tam niti kaj počne do kolen v vodi.
Uh?
Grozno, kaj pa počne? Kaj bodo rekli ljudje? Prav vsi bodo govorili o tem. Pa smejali se ji bodo. To bo res grozno.
Prešinila me je misel, da mi je tisto strmenje v daljavo, medtem ko človek nepremično stoji, kot da ni povsem s tega sveta, nekako znano. To je to! To jaz počnem.” 
“Takoj sem povesila pogled. K nogam. In prav tam zagledala nekaj, česar prej zagotovo ni bilo. Debel in strašno dolg, zeleno in modro lesketajoči se trup, ki se je v širokih kolobarjih ovijal okoli kamna, na katerem sem sedela. Ko sem s pogledom nato sledila dvigajočemu se delu trupa, sem jo zagledala.
Ogromno, največjo, gigantsko kobro, katere glava se je dvigala visoko v zrak, njen čudoviti vrat z impresivnim vzorcem osmic pa je bil razširjen kot perjanica pava, ko se ta postavlja s svojim razkošnim repom. Njena nadzemeljska pojava je bila tako osupljiva, da sem v sebi zaslišala le še nekakšen …
Uf!«

Mnenja o knjigi: 
»Disociacija ni zgolj znak, da je šlo nekaj narobe, ampak način, kako psiha v nemogočih okoliščinah človeku omogoči preživetje. Otrok ne izbere umika iz izkušnje, saj je slednji pravzaprav edino, kar mu v tistem trenutku sploh omogoča, da ostane. In prav v tem je njena dvojnost: tisto, kar človeka zaščiti, ga hkrati tudi oddalji od samega sebe.«
- Prof. dr. Metka Kuhar, redna profesorica socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, v spremni besedi h knjigi

O avtorici:
Nataša Zupanc je novinarka in spletna urednica z dolgoletnimi izkušnjami na področju medijev, kjer se posveča temam s področja psihologije, duševnega zdravja in osebne rasti. Njeno delo zaznamuje raziskovanje stigme, diskriminacije in človekovih pravic.
Svojo kariero je začela v radijskem okolju, nato pa delovala v tiskanih in digitalnih medijih, kjer je soustvarjala vsebine o psiholoških in družbenih temah. V knjigi V očeh kobre prvič združi profesionalno znanje z osebno izkušnjo ter na pogumen, a premišljen način odpira prostor za razumevanje travme in disociacije.
Njeno sporočilo je jasno: izkušnje, o katerih piše, niso izjema, temveč del človeške realnosti, ki zahteva več razumevanja, manj stigme in več prostora za iskren dialog.