Voda ne pozabi

Ko ob jezeru izgine skrivnostni ribič, se med humorjem, utrujenostjo, partnerskimi zbadanji in kolesarskimi zapleti začne razpirati zgodba o preteklosti, molku in resnici, ki vztrajno prihaja na površje. V ospredju so voda kot simbol spomina, krivda, prijateljski odnosi, nezaupanje in vprašanje, koliko časa lahko človek beži pred tem, kar je nekoč potonilo.

Knjiga izstopa po posebni kombinaciji kriminalne napetosti, črnega humorja, kolesarske dinamike in izrazitega občutka za prostor. Gorski kotar ni samo ozadje dogajanja, ampak skoraj samostojen lik — meglen, vlažen, lep in hkrati neprijeten, kot kraj, ki nekaj ve, vendar tega ne pove takoj.

Posebnost romana je tudi pripovedni glas: zgodba je napisana sproščeno, samoironično in zelo človeško. Napetost se ne gradi samo z velikimi dogodki, ampak z drobnimi premiki, pogledi, tišino, šumi v gozdu, sledmi ob vodi in občutkom, da se pod površjem dogaja nekaj, kar skupina še ne razume.

Knjiga združuje vsakdanje odnose, partnersko zbadanje, prijateljsko dinamiko in kolesarske zaplete s temnejšo kriminalno zgodbo. Prav ta preplet humorja in nelagodja jo dela drugačno: bralec se lahko v enem trenutku nasmehne dialogu med liki, že v naslednjem pa začuti, da se nekaj nevarnega približuje.

Pomembno mesto imata tudi prijateljstvo in preizkušnja odnosov. Skupina, ki se v Gorski kotar odpravi zaradi kolesarjenja, oddiha in druženja, se znajde v okoliščinah, kjer humor, zaupanje in medsebojna povezanost postanejo enako pomembni kot pogum. Vsak lik se mora na svoj način soočiti s strahom, dvomom in vprašanjem, komu sploh lahko verjame.

V ozadju zgodbe je tudi boj proti zlu, vendar ne v preprosti obliki dobrih in slabih ljudi. Zlo se kaže predvsem kot molk, prikrivanje, brezbrižnost in človeška pripravljenost, da se neprijetne resnice zakopljejo, dokler ne začnejo ogrožati drugih. Moralna nota knjige je jasna: kar je bilo storjeno, ne izgine samo zato, ker o tem nihče več ne govori.

Zgodba sporoča, da narava in resnica pomnita dlje kot ljudje. Človek lahko beži pred preteklostjo, lahko jo olepša ali zapre v predale, vendar se posledice prej ali slej vrnejo — včasih tiho, včasih kot val, ki nenadoma zmoti mirno gladino.

Iz knjige;

»Vsaka pot se začne z upanjem, da bo šlo vse gladko. Vsaka zgodba pa s tisto tiho slutnjo, da bo šlo nekaj narobe.«
»Mogoče zato, ker sem vedno verjel naravi bolj kot ljudem. Predvsem vodi: kar vzame, vzame dokončno; kar vrne, vrne prepozno.«
»Gorski kotar veliko da. Ampak nikoli brez majhnega opomina, da ima voda boljši spomin, kot si misliš.«
»Fikcija? Seveda. A tudi fikcija zna imeti ostrejši rob kot resničnost.«
»Voda ne pozabi. Ni bila grožnja. Bil je opomnik.«
Ti odlomki odražajo osrednje sporočilo knjige: da preteklost nikoli zares ne izgine, da narava pomni dlje kot človek in da resnica prej ali slej najde pot na površje.

O avtorju

Marko Čakš (1967) je amaterski pisatelj, kolesar, blogar in pripovedovalec humornih ter napetih zgodb, pogosto prepletenih z resničnimi potovanji z avtodomom. Slogovno združuje pripovedni humor, psihološko opazovanje, samoironijo in atmosfero, ki se nagiba k noiru.

Roman Voda ne pozabi je njegov prvi daljši fikcijski projekt, napisan v obdobju okrevanja po poškodbi hrbtenice — večinoma ponoči, skoraj v tajnosti. Zgoščeno, a pripovedno močno pisanje, drobne ironije in natančna opazovanja dajejo njegovi prozi prepoznavno toplino tudi sredi teme.