Krvavec

Delavnice čuječnosti, potovanja vase, žuljenje podplatov po Caminu, pogovori s terapevtom … Navadna izguba časa. Ambrož ima boljši načrt – potrebuje le panoramski razgled na razvaline svojega življenja z nadmorske višine tisoč osemsto petdesetih metrov in silvestrovanje z ženinimi prijatelji, ki jih iskreno prezira. A kriza srednjih let ne pozna dopusta. Medtem ko Ambrož žveči svojo nesrečo kot preveč krvav zrezek, se začnejo dogajati nenavadne stvari, ki jih v turističnih brošurah ne omenjajo.

Nezvestoba – ali zgolj slutnja nezvestobe – deluje kot sprožilec, ki razkrije globlje razpoke, potlačeno bolečino in dolgoletno čustveno zanemarjanje. Ambrož in Medeja sta vsak v svoji tišini ujeta v sožitju brez povezave, kjer komunikacija obstaja le še kot obrambni mehanizem ali pasivno-agresivno sredstvo.

Roman subtilno, a neusmiljeno prikazuje razpad identitet v prelomnih življenjskih obdobjih. Ambrož je izgubljen v iskanju smisla, pozornosti in lastne vrednosti, Medeja pa je razdražena, izčrpana, pretresena od znotraj in nihče ne razume, kaj se z njo dogaja. Oba hrepenita po skupnem življenju, a ga ne znata več živeti skupaj.

Krvavec je drzna mešanica eksistencialne drame, črne komedije in grozljivke, postavljena v okolje izolacije. Je zgodba o moškem, ki se odpelje na goro, da bi pobegnil pred lastnim ugašajočim življenjem, a tam naleti na nekaj veliko temnejšega. Napetost raste skozi tišino, razpoke v odnosih in srhljiv občutek, da iz teme človeka nekaj opazuje. Atmosfero podpira slog, ki je brutalen, oster, a hkrati duhovit in neposreden. Jezik ni zgolj sredstvo izražanja, ampak orožje – proti zavajanju, samopomilovanju in banalnosti vsakdanjika.

Krvavec izstopa po tem, da si upa biti žanrski in literarno prepričljiv hkrati. Z nepredvidljivo pripovedjo, močnim zaključkom in psihološko globino se uvršča med redke slovenske romane, ki hkrati zabavajo, plašijo in razgaljajo.

To ni zgolj roman o preživetju na gori. To je roman o tem, kaj vse moraš pustiti za sabo, da sploh preživiš samega sebe.

Iz knjige

»No, pa saj štekaš. Tako kot vampirji tudi sami jemljemo več, kot potrebujemo, ne moremo si pomagati,« je nadaljeval s svojim predavanjem in Ambrož ga je z zanimanjem poslušal. »Črpamo iz sveta in izkoriščamo drug drugega, dokler za nami ne ostane le praznina. Za razliko od živali pa ljudje vemo, kaj počnemo, ta dejanja celo spreminjamo v sistem in krog plenjenja kaže na univerzalno resnico ... življenje se lahko nadaljuje samo na račun smrti. To je večna igra moči, kjer tisti, ki so višje na lestvici, žrejo tiste, ki so pod njimi. Pač to ni le vprašanje hrane, to je vprašanje narave same, biti živ pomeni jemati od drugih, da lahko obstajamo.«

O avtorju

TOMAŽ KOTNIK je Prevaljčan, ki se je z družino ugnezdil v Ljubljani. Svojo pot je že za časa študija začel z opisovanjem računalniških iger, nato pa leta kot novinar in urednik soustvarjal vsebine v priznanih slovenskih revijah za tehnologijo in življenjski slog, kot so Connect, Men’s Health in Playboy. Kasneje je svoje pripovedno znanje prenesel v svet oblikovanja, kjer se osredotoča na snovanje jasnih, intuitivnih uporabniških izkušenj in vodenje multidisciplinarnih oblikovalskih ekip. Rad ima šah, pse in ljudi – včasih tudi v drugačnem vrstnem redu. Več o njem preberite na www.tomazkotnik.com.