KRV(av)ec: si Slovenec drzne dobro pisati o vampirjih?

Prav poseben izziv je napisati nekaj zares dobrega o zares dobri knjigi. Počutiš se ponižnega in v strahu trepetaš, ko dvomljivo rohniš po tipkovnici – kako naj svojim bralcem povem, da je ta knjiga res tako dobra? In ker veš, da ti ne bo nikoli uspelo, bi najraje rekel kar: »Ajt, preberite jo, sicer vas vampirji pojedo to Silvestrovo!« ali pa morda naredil kolaž citatov iz knjige. Nekakšen mozaik. Ker je že vse dobro povedano, ti pa ne bi rad uničil te zgodbe. Vdihneš, (spiješ požirek, dva, tri) in se podaš v vnaprej izgubljen boj ...

Še težje kot to, kar sem zgoraj opisovala, pa mi je bilo, ko sem kolebala, da bi napisala:

»To je najboljša knjiga slovenskega avtorja, ki sem jo prebrala v zadnjem času. Ali morda celo v sodobnem času.«

Si res upam to napisati? Ali tega res še nisem rekla? Toliko pišem o knjigah, da kaj pa če sem že to izustila? Trudim se, analiziram v glavi, ali sem. Nisem. Toda kaj če sem? Kaj če me kdo ujame na laži? Ali pa še huje – kaj če naslednji teden preberem še kaj boljšega? Sem namreč ena tistih, ki je Kotnika začela brati z njegovo drugo knjigo in me Mor še čaka na polici (konec meseca me čaka knjižna debata, Ajda naklada namreč organizira prvo branje novega bralnega kluba, v katerem beremo srhljivke, psihološke trilerje in grozljivke, skratka vse, kar nam požene strah v kosti).

No, bodimo iskreni. Da bi bila tudi druga (oziroma prva) knjiga istega avtorja tako dobra, je močno dvomljivo. Ampak da bi prebrala nekaj tako dobrega, je ob vzponu sodobne slovenske literature pravzaprav dejansko verjetno ... Preden to zapišem (ali pa ne), bom pa še malo povedala, kaj je tako zares dobrega in za začetek malo seveda pogoljufala v smeri mozaika.

»Tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču.«

To ni le opis knjige, ki nemudoma pritegne, ampak hkrati nakaže na stil, ki se ga Kotnik močno poslužuje: izjemno zvrščen, gost, na trenutke celo dobesedno nabrekel, besedno baročno bogat in prav zato tako zelo čuten, doživet in prisoten, pravzaprav kar nenavaden za današnje v globini prazne dni.

Kotnikova knjiga Krvavec je nenavadna. In ne zato, ker se precizno loti opisa vsakdanjega slovenskega življenja: moškega srednjih let, ki je razočaran nad svetom, zakonom in otroci, pravzaprav pa nad seboj samim, to bolečino in nejevoljo pa izraža skozi cinizem. Ne, Kotnikova knjiga je nenavadna, ker je dejansko grozljivka. In če zares pomislite: koliko pa je slovenskih grozljivk? Ne kriminalk. Grozljivk! Precej malo. Koliko pa pravzaprav dobrih? ... No, še manj. Če sploh. (No, počakajmo, da preberem prvo Kotnikovo knjigo, tudi grozljivko).

Knjige sem se lotila brez pričakovanj.

Pritegnila me je naslovnica. Rdeča, drzna. Je ženska v nasladi ali bolečini? Oboje. In pa Krvavec, ki pritegne že zato, ker sem tam presmučala nešteto ur, knjiga pa je tudi sicer kasneje polna poznanih (ljubljanskih) kotičkov. Pa ne le krajev, na 24. strani sem naletela tudi na človeka, ki je v času mojega branja svojo jutranjo kavo pil popoldan.

Začne se nič grozljivo, nič krvavo. Ampak sodobno. V življenju omenjenega moškega, polnega prezira do drugih, ki v potrošniškem svetu ne gleda skozi prizmo materialnih dobrin, temveč v globino ljudi, čustev in odnosov. In ravno zaradi te površinskosti drugih nastane ta bolečina nezadovoljstva, pomanjkanja človeške pristnosti. Zgodba se nadaljuje na Krvavcu med praznovanjem Silvestrovega, ki simbolično nakazuje na prehod v nekaj novega, čeprav prvi januar v resnici ne prinese čisto nič novega. Mar ni januar depresiven ravno zaradi te bolečine ob spoznanju, da je bilo novoletno upanje zaman? Vse je isto. Toda za Ambroža in Medejo prvega januarja ni vse isto. Morda namreč najdeta novo ljubezen, nov začetek ... »Ampak kaj zares pomeni ostati živ na najdaljšo noč v letu?«

No, pa sem vseeno naredila delni mozaik, skozi začetek in konec – vmes pa naj vam povem, da vas čakajo še vampirji, predvsem pa zgodba, ki se postopoma stopnjuje iz resnične vsakdanjosti v grozljivo fantastiko, ki pa ni glasna in kičasta, temveč grozljiva v svoji počasnosti. To pa je navsezadnje tudi edina kritika, ki jo lahko o knjigi povem. Prehod je počasen. In to ni kritika pisatelja, temveč nas vseh, ki ne znamo več upočasniti, temveč samo čakamo, kaj bo naprej, kaj bo jutri, kaj bo, ko bo ...

Ja. To je najboljša knjiga slovenskega avtorja, ki sem jo prebrala v zadnjem času.

Zakaj? Ne le zaradi zgodbe, kajti če bi ocenjevali le pripoved, potem sodobne kriminalke morda za instant vsekakor prevladajo. Zmagovita je zaradi pisanja, sloga, počasnosti. Zaradi simbolizma, ki poskrbi, da bi knjigo lahko kmalu prebral še enkrat, saj bo izkušnja drugačna. In pa zaradi zadnje strani, ki ti ...

Ah, to pa seveda ne bom povedala. Ajt – pojdite brat!

P. S. Še en vrhunski roman je Usodni polet, ki ga NE smete brati tako, kot sem ga začela jaz – med vzletom ... Tako morda tudi ni najbolje, da z branjem te knjige začnete v koči na Krvavcu. Ker kaj pa če ... ?

- Ajda Vodlan