KRV(av)ec: si Slovenec drzne dobro pisati o vampirjih?

Prav poseben izziv je napisati nekaj zares dobrega o neki zares dobri knjigi. Počutiš se ponižnega (ali ponižanega?) in v strahu trepetaš, ko dvomljivo rohniš po tipkovnici – kako naj svojim bralcem povem, da je ta knjiga res tako dobra? In ker veš, da ne boš to nikoli zares uspel, bi najraje kar rekel – ajt, preberite jo, sicer vas vampirji pojedo to Silvestrovo! – ali pa morda naredil kolaž citatov iz knjige. Nek mozaik. Ker je že vse dobro povedano, ti pa ne bi rad uničil te zgodbe. Vdihneš, (spiješ požirek, dva, pa tri) in se podaš v vnaprej izgubljen boj ...

Še težje kot to, kar sem zgoraj opisovala, pa mi je bilo, ko sem kolebala, da bi napisala:

»To je najboljša knjiga slovenskega avtorja, ki sem jo prebrala v zadnjem času. Ali morda celo sodobnem času.«

Si res upam to napisati? Ali res to še nisem rekla? Toliko pišem o knjigah, da kaj pa če sem že to izpustila? Trudim se, analiziram v glavi, ali sem? Nisem. Toda, kaj če sem? Kaj če me kdo ujame na laži? Ali pa še huje – kaj če naslednji teden preberem še kaj boljšega? Sem namreč ena tistih, ki je Kotnika začela brati z njegovo drugo knjigo in me Mor še čaka na polici (konec meseca me namreč čaka knjižna debata, Ajda naklada namreč organizira prvo branje novega bralnega kluba, v katerem beremo srhljivke, psihološke trilerje, grozljivke, skratka vse, kar nam požene strah v kosi).

No, bodimo iskreni. Da bi bila tudi druga (oziroma prva) knjiga istega avtorja tako dobra, je močno dvomljivo. Ampak, da bi pa prebrala nekaj zares tako dobrega pa je v času vzpona dobrega, sodobnega pisanja slovenskih avtorjev celo dejansko verjetno ... Preden to zapišem (ali pa ne), bom pa še malo povedala, kaj je tako zares dobrega in za začetek malo seveda pogljufala v smeri mozaika.

»Tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču.«

To ni le opis knjige, ki nemudoma pritegne, ampak hkrati nakaže na stil, ki se ga Kotnik močno poslužuje: izjemno zvrščen, gost, na trenutke celo dobesedno nabrekel, besedno baročno bogat in prav zato tako zelo čuten, doživet, prisoten, da pravzaprav kar nenavaden za današnje v globini prazne dni.

Kotnikova knjiga je nenavadna. In ne zato, ker se precizno loti opisa vsakadanjega slovenskega življenja, moškega srednjih let, ki je razočaran nad svetom, zakonom, otroci, pravzaprav pa nad seboj samim in to bolečino, nejevoljo, izraža skozi cinizem. Ne, Kotnikova knjiga je nenavadna, ker je dejansko grozljivka. In če zares pomislite: koliko pa je slovenskih grozljivk? Ne kriminalk. Grozljivk! Kar malo. Koliko pa pravzaprav dobrih ... no, še manj. Če sploh. (No, počakajmo, da preberem prvo Kotnikovo knjigo, tudi grozljivko).

Knjige sem se lotila brez pričakovanj.

Pritegnila me je naslovnica. Rdeča, drzna. Je ženska v nasladi ali bolečini? Oboje. In pa Krvavec, ki pritegne že ker sem tam presmučala nešteto ur, knjiga pa je tudi sicer kasneje polna poznanih (ljubljanskih) kotičkov. Pa ne le kraji, tudi na strani 24 sem naletela na človeka, ki je v času mojega branja svojo jutranjo kavo pil popoldan.

Začne se nič grozljivo, nič krvavo. Ampak sodobno. V življenju omenjenega moškega polnega prezira do drugih, ki v potrošniškem svetu ne gleda skozi prizmo materialnih dobrin temveč v globino ljudi, čustev, odnosov. In ravno zaradi te povšrnosti drugih ta bolečina nezadovoljstva, pomanjkanja človeške pristnosti. Zgodba se nadaljuje na Krvavcu v času praznovanja Silovestrovega, ki simbolično nakazuje na prehod v nekaj novega, čeprav 1. januar v resnici ne prinese čisto nič novega. Mar ni januar depresiven ravno zaradi te bolečine ob spoznjanju, da je bilo novoletno upanje zaman. Vse je isto. Toda za Ambroža in Medejo 1. januarja ni vse isto. Morda namreč najdeta novo ljubezen, nov začetek ... »Ampak kaj zares pomeni ostati živ na nadaljšjo noč v letu?«

No, pa sem vseeno naredila delni mozaik, skozi začetek in konec – vmes pa naj vam povem, da vas čakajo še vampirji, predvsem pa zgodba, ki se postopma stopnjuje iz resnične vsakdanjosti v grozljivo fantastiko, ki pa ni glasna in kičasta, temveč grozljiva ob svoji počasnosti. To pa je navsezadnje tudi edina kritika, ki jo lahko o knjigi povem. Prehod je počasen. In to ni kritika pisatelju, temveč nam vsem, ki ne znamo več počasno, temvče smao čakamo, kaj bo naprej, kaj bo jutri, kaj bo, ko bo ...

Ja. Je najboljša knjiga slovenskega avtorja, ki sem jo prebrala v zadnjem času.

Čemu? Ne le zaradi zgodbe, kajti če bi ocenjevali le pripoved, potem sodobne kriminalke morda za instant vsekakor prevladajo. Zmagovita je zaradi pisanja, sloga, počasnosti. Simolizma, ki poskrbi, da bi šel knjigo lahko kmalu brati še enkrat, saj bo izkušnja drugačna. In pa zaradi zadnje strani, ki ti ...

Ah, to pa seveda ne bom povedala, zakaj. Ajt – pojdite brat!

P.S. Še en vrhunski roman je Usodni polet, ki ga NE smete brati tako kot sem ga jaz začela – pri vzletu ... Tako morda tudi ni najbolje, da z branjem začnete zadnji decembrksi dan, sploh če boste v koči na Krvavcu. Ker kaj pa če ... ?

- Ajda Vodlan