Komu pa ste lahko vi v življenju klopca?

Vzgoja najstnikov je področje, ki me je dolgo postavljalo pred izziv. Pred leti sem veliko delala z otroki – kot animatorka, varuška, učiteljica in mladinska trenerka. Vedno sem lažje pristopila k mlajšim otrokom. Rada pojem in se igram, zato je bil stik z njimi spontan in naraven. Najstniki pa so bili zame nekaj povsem drugega. Ob njih sem pogosto postala negotova, skoraj nerodna. V telesu sem čutila napetost, preplavljala sta me žalost in nenavadno močno sočutje, tudi takrat, ko so na zunaj delovali povsem v redu. Dolgo nisem razumela, od kod ta odziv.

Kasneje sem začela bolje razumeti, kako lahko drugi ljudje v nas nehote prebudijo občutke, ki jih nosimo že od prej. Najstniki niso povzročali moje stiske, le dotaknili so se nečesa, kar je v meni že obstajalo. V njih sem, morda prvič zares, začutila odmev lastnega najstništva.

Si predstavljate, da ste najstnik ali najstnica v teh časih? Jaz si težko. Ne želim biti črnogleda, ker verjamem, da so duše vedno rojene za čas, v katerem živijo. A hkrati se mi zdi, da se ne zavedamo, kako drugačen je ta čas in koliko kemičnih odvisnosti preži na nas in naše otroke. Vse pogostejše duševne stiske in samopoškodovalna vedenja kažejo na to, kako zaskrbljujoče je stanje. Zato je vlaganje v pristne in varne odnose danes še toliko bolj pomembno.

Starševstvo je priložnost za celjenje ran iz otroštva

Če bi se danes, kot odrasla oseba, vrnila v svoje najstništvo, bi sebi kot najstnici podarila toliko več nežnosti – v mislih, besedah in dejanjih. Bila bi njena klopca, vedno tam, ko bi bila zaskrbljena, ko bi praznovala svoje zmage ali točila debele solze zaradi strtega srca. Povedala bi ji, da jo vidim, da je pomembna, da bo minilo vse – dobro in slabo – in da nič na svetu ni bolj pomembno (tudi šola ne) kot to, da se počuti dobro. Več bi počivala, manj bi se dokazovala.

Moja babica mi je takrat rada poudarjala, da najstniki doživljajo čustva dvakrat do trikrat bolj intenzivno kot odrasli in da je povsem normalno, če se počutiš preplavljenega.

Kako blagodejne so bile te njene besede!

Kako pomembna klop smo lahko najstnikom

Če bi se danes vrnili v svoja najstniška leta, kaj bi podarili sebi kot najstniku? Kaj je že vedel, pa si ni verjel? Po katerih sanjah je hrepenel? Čigav aplavz je lovil?

Najstniki v našem življenju so lahko naša ogledala – kažejo nam, kaj smo takrat potrebovali, to pa si lahko zdaj podarimo. Šele s to stopnjo ranljivosti lahko postanemo dobra opora in klopca našim mladim. Dovolimo si imeti odprto srce, saj nas šele takrat njihova čustva ne bodo pretirano vznemirila, hkrati pa bomo lahko držali prostor in bili močni zanje.

Strah pred starševskim neuspehom zamegli dejanske potrebe otroka

Velikokrat se ustrašimo njihovih vedenj, besed, izbruhov in loputanja vrat, ker nas skrbi, da bodo za vedno takšni. Pomembno je, da najprej reguliramo sebe, šele nato pa pristopimo k njim. In ker življenje prinaša trenutke nepopolnosti, moramo znati prevzeti odgovornost za svoje »saj sem starš in ti lahko rečem karkoli« trenutke in se opravičiti.

V najstnikih želimo spodbuditi zdravo jezo in postavljanje meja, četudi nam včasih sami postavijo mejo, ko vemo, da smo šli predaleč.

Prisotnost je sveta valuta odnosov

Najstniki od nas potrebujejo, da na tej klopci ne gledamo v telefon, četudi so odsotni in v svojih svetovih.

Potrebujejo naš pogled, naše telo in srce. Ko jim je hudo, jim ne očitajmo: »Saj sem ti rekel.« Bodimo ob njih s svojo zgodbo, napakami in učenji, ki jih razbremenijo in učijo odgovornosti.

Od najstnikov pogosto ne bomo dobili takoj enakih odzivov kot od malčkov, ki se stisnejo k nam ali nam poklonijo darilca. Ta dinamika se spreminja, a ravno zato je obdobje najstništva priložnost za rast.

Vsi smo lahko klopca tolažbe

Naloge »biti klopca« nimamo samo starši, ampak jo imamo vsi odrasli: učitelji, mentorji, trenerji, tete, strici … Nikoli ne bom pozabila, kako je moj srednješolski razrednik na pogreb mojega očeta pripeljal cel razred. To so klopce podpore, ki ostanejo z nami za vedno in so vir moči.

Če bi že takrat poznala Ano Bučević, njene knjige in njen YouTube kanal Safari duha, bi mi bilo verjetno veliko lažje. Bolj bi zaupala svoji iskri, pogumu in edinstvenosti ter lažje razumela, da so moje misli in občutki povsem normalni.

Knjiga Za tebe, dokler iščeš sebe vam lahko pomaga sprejeti najstnico ali najstnika v sebi in izboljšati odnos z vašimi otroki. Obravnava vse aktualne stiske mladih: pritisk ocen, socialna omrežja, izločanje med prijatelji, prva strta srca, težave s hrano, samopodobo, talente, sanje in trenutke nemoči. Vse, o čemer najstniki včasih težko govorijo s starši.

Zato ne glejte stran, ne rešujte in ne svetujte. Samo bodite tam. Bodite klopca, ki ji je mar.

—
Sarah Senica Valenčak
www.sarahsenica.com