Ko ljubezenski roman napiše moški: Leto ljubezni Matica Slapšaka

Nov ljubezenski roman na slovenski knjižni sceni. Tokrat ga je spisal ... moški!

Ples je kratek film brez dialogov. Film sloni na enem samem močnem prizoru – čutnem plesu mladega para zaljubljencev in sporočilnosti, da ljubezen premaga vse (dekle je namreč na invalidskem vozičku). Posebnost filma pa je, da namesto dialogov vse pove glasba. Glasba, ki jo je ustvaril mladi Adam, je tako edinstvena, da zanjo prejme nagrado srce Sarajeva na filmskem festivalu. Toda to ni edino srce, ki ga Adam prejme v Sarajevu. Ne. Adam se namreč tudi zaljubi in Mirna ga nauči, kaj ljubezen pravzaprav je. Drug drugega naučita.

No, to je pravzaprav šele uvod v izjemno čutno napisan roman, ki se razteza v dveh delih, in to na kar 808 straneh. Ljubezen se za Adama namreč ne zaključi v Sarajevu, temveč ga življenjska pot nato popelje v London, kjer popolnoma nepričakovano in hitro spozna čudovito Charlotte. Prehitro, morda? Je mlad človek sploh lahko pripravljen na dve tako čustveno močni ljubezni v tako hitrem času? Ljubezni, tisti pravi ljubezni – ne romantični instagramovski verziji! Ljubezni, ki te predrugačita. Ljubezni, ki ti dajeta svobodo in ne jemljeta. Ljubezni, ki te navdušujeta tako kot dobra skodelica kave vsako jutro.

Sta dve ljubezni v življenju posameznika sploh možni ali imamo le eno sorodno dušo?

Matic Slapšak je Kamničan, ki ga sama najbolje poznam po blogu Matic piše, nanj pa sem postala pozorna, ko je v sodelovanju z Rdečim križem Slovenija začel izdajati poučne pravljice na temo prve pomoči z medvedom Henrijem v glavni vlogi. Dve leti nazaj je že izdal zbirko kratkih zgodb, to pa je njegov prvi roman.

In kaj naj rečem o ljubezenskem romanu, napisanem z moško roko? Ne vem, zakaj bi slednji podatek čudil (čeprav sem izvedela, da marsikoga je!), ker so največje ljubezenske stvaritve v zgodovini pisali (tudi?) moški! Matic preseneti z izjemno nežnimi opisi, čustvenimi detajli in globino misli ter pogovorov.

Čeprav zopet – zakaj bi nas moralo presenetiti, da so moški zmožni čustvene globine, če so jo bili od nekdaj?

Matic poseže po Adamovi taktiki (ali pa seveda obratno) in knjiga je polna glasbe – namesto marsikaterga dialoga ali monologa so namreč zapisane vrstice slavnih besedil od največjih rock zvezd po svetu pa vse do tistih nekdanjih jugo rock klasik (pesmi naše mladosti). Na koncu obeh knjig vas čaka QR koda, povezava do Youtube kanala, na katerem so shranjene te pesmi. In prav to je poseben užitek, ko si lahko ob branju privoščite glasbo ... ki vas popelje še v večje globine čustev in ljubezni.

Ljubezen, ki jo Adam doživlja z Mirno in nato s Charlotte, je ljubezen z veliko začetnico. Je nežna in čutna, predvsem pa iskrena in lojalna. In ko rečem čutna, mislim tudi na spolnost, kajti Matic je opisal veliko najmanjših podrobnosti spolnih odnosov dveh, ki ne le da se imata resnično rada, temveč se ljubita. In se tudi zelo rada ljubita ...

Roman Leto ljubezni pa je več kot le ljubezenski roman. In prav zato mi je tudi všeč, kajti ni le plehka romantična pripoved, temveč odpira več tematik, o katerih lahko bralec razmišlja med branjem in po njem.

Prva je vsekakor ljubezen v današnjem svetu – njena globina in iskrenost. Ker Adam kasneje postane skoraj rock zvezda, se to še toliko bolj postavi v ospredje: bi moral izkoristiti svojo slavo in bi bilo pametneje, da »zbira bejbike po poti« ter izkoristi svojo mladost? Druga je življenje samo: kaj in predvsem kdaj ti ponudi. Koliko drugih vrat se odpre, ko se ena zaprejo? Kako pomembno je, da smo iskreni sami s seboj in da niso le prave stvari, temveč prave stvari ob pravem času? Navsezadnje pa tudi, kako pomembno je, da človek dozori.

Morda danes v svetu, ki slavi mladost, pozabljamo, kako izjemna je starost navsezadnje že zato, ker izkušnje nosijo modrost v svojem jedru. Knjiga ponuja tudi uvid v stanje glasbe v današnjem kapitalističnem svetu in kako hitro se lahko ljudje spremenijo, ko v igro vstopi »pravi« denar. Pisatelj pa z Adamovim uspehom tudi jasno nakaže, kako hitro lahko človek uspe v Londonu. Čeprav je vse seveda »le« zgodba, pa je to tudi resnica: umetnost je žal v tujini veliko bolj cenjena kot pri nas doma in možnosti za uspeh so veliko večje. Čaka vas tudi kritika brezosebne Ljubljane in trikratni izlet v čutno Sarajevo, ki pa je navsezadnje »krivo«, da je Matic začel pisati to knjigo.

Glasba. Ljubezen. Čustva. To je bistvo te knjige, ki jo boste požirali stran za stranjo, saj je ljubezenska epopeja, ki bo nežno pobožala vašo dušo – in to potrebujemo. Kot v knjigi potrebujejo Adamovo glasbo zaradi tega, ker ljudje hrepenimo po čustvih in globini, tako potrebujemo tudi več ljubezenskih romanov v današnjih dneh, ko se sicer zdi, da je ljubezni povsod preveč. Pa ni. Tiste iskrene, lojalne, večne pač ni.

In da zaključim ... Knjiga me je spomnila, da smo Slovenci, čeprav je Matic podal kritiko na Ljubljano, češ kako brezčutna je v primerjavi s čutnim Sarajevom, pravzaprav kulturno bogati. In to zaradi našega jezika. Mi vemo, kaj pomeni imeti rad. In pa – kaj ljubiti ... In Matic Slapšek očitno to ve.

– Ajda Vodlan